»Kot novi škof v Donecku se ne morem srečati s svojimi ljudmi«

Mladi ga že malce dražijo: »Vemo, kje bo največji salezijanski oratorij na svetu: to bo tisti, ki ga boste ustanovili, vključeval pa bo Donbas, Zaporožje in Dniper.« Škof Ryabukha se nasmehne. Kot don Boskov sin se zaveda, da je v besedah mladih iz Kijeva, ki jih bo moral kmalu zapustiti, nekaj resnice. Toda prav tako se zaveda, da kot novi grkokatoliški pomožni škof v Donecku – čeprav njegova nova škofija sega vse do jedrske elektrarne, jabolko spora med Rusi in Ukrajinci – za zdaj ne bo mogel stopiti na del območij, v katerih je njegova nova Cerkev, in se srečati z ljudmi na ozemljih, ki jih je zasedla ruska vojska. Vstop je nemogoč. Toliko bolj, če ste katoliški škof, kot je Maksim Ryabukha.

»Tega se žal zavedam,« pravi 42-letni duhovnik iz Lvova. »Toda zahvaljujoč duhovnikom, ki še naprej ostajajo na območjih pod nadzorom Kremlja, sem želel vsem poslati pozdrave.« Nekateri verniki so odgovorili: »Ne poznam tega novega škofa, a mi je že zdaj všeč.« Težko se je izogniti optimizmu škofa Ryabukhe, trdno ukoreninjenem v evangeliju, ki bo pastir v enem od najtežjih kotičkov Ukrajine. Škofovsko posvečenje bo potekalo v katedrali Vstajenja v Kijevu 22. decembra 2022, ko na Vzhodu praznujejo praznik Brezmadežnega spočetja. Služba, ki se začne v znamenju Device: za salezijanca je to skoraj naravno.

»Ne morem videti vseh svojih ljudi. Vendar jih nosim v svojem srcu in jih podpiram z molitvijo. Prav tako jim bom poskušal stati ob strani preko sredstev družbenega obveščanja,« pravi. »Vojna se ni začela 24. februarja 2022, ampak leta 2014. Zato upam na zmago miru. Prepričan sem, da smrt nikoli nima zadnje besede, kot nas opominja Kristus, in da bo človeška nepravičnost izginila.«

Toda zdaj je čas za trpljenje. »Žalovanje zaradi smrti sorodnikov in prijateljev, uničenje države, drama beguncev, ki so morali zapustiti svoje domove, spremlja duhovna bolečina, ki jo človek doživi, ko se z lastnimi rokami dotakne zla. Potrebna bo potrpežljivost, preden se bodo vse te rane zacelile, vendar sem prepričan, da nam bo Previdnost pomagala.«

Salezijanec je svojim novim duhovnikom oz. vsaj tistim, ki se lahko gibljejo naokrog, pravkar pridigal duhovne vaje. »Vsakič znova me preseneti njihova povezanost s skupnostmi, tudi če tvegajo svoja življenja. Toda, kot mi je dejal nekdo, ki je ostal na območjih, kjer potekajo spopadi, so ‘znamenje, da nas Bog ni zapustil’. Naša naloga je, da prinašamo luč Vstalega in upanje tja, kjer se vse sesuva. Zato pravim, da potrebujemo duhovnike, ki znajo gledati naprej in celo sanjati.

Kljub temu da je rojen na zahodu, škofa Ryabukha že pozna vzhod države. »Od nekdaj ga nosim v srcu,« prizna. Dve leti je živel in deloval v salezijanskem domu v Dnipru, se večkrat srečal z mladimi, organiziral »tabore za mlade v vojni« v Donecku in Lugansku. Kot škof bo živel v Zaporožju, v župnišču neke župnije, kjer bo imel »začasni sedež«. »Ganjen sem nad občutkom solidarnosti, ki se je razvil med konfliktom. Vsak je pripravljen priskočiti na pomoč: na primer sprejeti razseljene ljudi ali deliti tisto malo, kar ima. To kaže, da je bratstvo močnejše od preizkušnje, s katero se sooča Ukrajina.«

Nato se v mislih vrne k obhajanju svetih maš v kleteh stanovanjskih blokov na začetku ruske invazije ali k praznovanjem v stanovanjih. »Najtežje obdobje je premagano. Ljudje ne obupujejo, ker verjamejo v dobro. Toda teror, pokoli in umori ostajajo. Zato je pomembno, da o bolečini ne molčite. Sveto pismo nas uči, da nas resnica osvobaja.«

Po premoru sklene: »Medtem ko na naša mesta padajo bombe, je težko govoriti o spravi. Toda prišel bo čas, ko bomo lahko spet prečkali meje drug drugega. Na novo bomo morali pozidati ne le zidove, temveč predvsem človeško dostojanstvo, ki so ga totalitarni režimi vedno teptali in izkoriščali. Vsi smo ‘Božje roke’: gorje tistim, ki nas silijo, da jih uporabljamo za uničevanje naših sosedov ali sosedov.«

Vir: Avvenire