Víctor Ballesteros, profesor filozofije pri salezijancih v Puertollanu v Španiji, je ustvaril podkast s svojega področja, ki je dosegel svetovni uspeh: ima več kot 150.000 edinstvenih poslušalcev in dosega več kot 110 držav.
Kako je nastal ta projekt?
Začelo se je iz nuje. Ko sem se zaposlil v Puertollanu, se je ravno končal prvi val Covida-19. Ko sem septembra prišel v učilnico, so se dijaki soočili z izzivom opravljanja sprejemnega izpita za univerzitetni študij, a takoj ko sem jim omenil temo predsokratskih filozofov, sem ugotovil, da jih sploh ne poznajo. Z orodji, ki sem jih imel pri roki, sem začel snemati mesec dni po zaposlitvi. Šolsko leto sem končal z vsemi posnetki predavanj. Od takrat projekt še kar raste.
Kako utemeljujete uspeh svojega podkasta?
Še vedno me preseneča, da se je toliko ljudi in s tako željo dotaknilo mojih snemanj. Res je, da sem jih pripravil z veliko skrbnostjo, da sem nekatere posnetke pregledal in izboljšal tiste, ki me niso povsem prepričali, da sem ustvaril blog, pri čemer mi je pomagal brat … Resnica pa je, da me ta vpliv še vedno preseneča.
Ste storili kaj posebnega, da je poslušan v toliko državah?
Pravzaprav ne. Sprva se je začel širiti v špansko govorečih državah, kar je lahko razumeti. Nato so prišle sosednje države, kot sta Portugalska ali Francija, ali države, kjer je španščina široko zastopana, kot sta Združeno kraljestvo in Združene države Amerike … In končno je dosegel resnično nepričakovane kraje, kot so Kitajska, Japonska, Oman, Togo, Kenija … in številne druge države. Trenutno jih lahko poslušate v približno 110 državah. Podatke še naprej zelo natančno spremljam, saj je zelo si je zelo prepričljivo predstavljati nekoga v Savdski Arabiji ali na Tajskem, ki se uči ob mojem glasu.
Ste prejeli kakšne »povratne informacije« od svojih poslušalcev?
Da, v tem smislu imam veliko srečo. Ne le, da sem prejel komentarje preko različnih aplikacij, kjer podkast gostuje (zlasti na Spotifyju), ampak na srečo prejemam tudi e-poštna sporočila od dijakov in študentov z drugih španskih inštitucij, od odraslih, ki se želijo vključiti v filozofijo s študijem na daljavo … To je zelo razveseljivo. Čeprav se seveda pojavljajo tudi manj prijazne kritike …
Od kod vaša zavzetost do filozofije?
Moram reči, da sem imel odlične učitelje, tako v srednji šoli kot na univerzi, ki niso le veliki umi, ampak so znali komunicirati z veliko svežino, zaradi česar so bila predavanja privlačna in so razlagali kompleksne ideje na način, ki ga je razumel celoten razred. Morda jih le poskušam posnemati zaradi občudovanja, ki ga še vedno čutim do njih.
V nekem svojem podkastu ste dejali, naj »razmišljamo o življenju in pomagamo drugim, da storijo enako«. Kako to storite?
Z navedbo primerov, ki se lahko dotaknejo življenj dijakov in študentov. Verjamem, da ključ ni le v najboljši možni izobrazbi, ampak tudi v tem, da se znamo »dotakniti tal« in poskušati govoriti o vsakdanjem življenju.
Odlok, ki ureja dostop do univerze v moji pokrajini [Kastilja-La Mancha, op. prev.], določa, da morajo dijaki ob koncu srednje šole razumeti, da filozofski problemi nimajo le zgodovinske razsežnosti (saj, na primer, Platon ne preneha biti otrok svojega časa), ampak tudi univerzalno razsežnost (saj še danes beremo mit o Gigesovem prstanu in še vedno ima kaj povedati sedanjosti). Morda je to ključ, s katerim lahko razmišljamo o življenju.
Ali ima delo v salezijanski šoli kaj opraviti z vašim načinom širjenja filozofije?
Seveda. Mislim, da je najbolj očitno, da celoten projekt temelji na salezijanski predpostavki, da mora vzgojitelj ljubiti reči, ki so mladim všeč, da se mladi naučijo videti ljubezen v tistih rečeh, ki jim niso preveč všeč, in se naučijo te reči početi z ljubeznijo (kako dobro je občasno ponovno prebrati don Boskovo Pismo iz Rima!). Res je, da študij filozofije včasih ni najbolj prijetna stvar, saj je, če ne razumeš, precej suhoparna tema. Zato sem se zgledoval po primerih, ki so mi bili všeč, v razlagah, s katerimi sem končno uspel učencem razložiti neko idejo …
Pred kratkim ste izdali knjigo »La vida pensada«. Komu je namenjena?
Širši javnosti. Nekatere epizode podkasta so mi zelo olajšale pisanje nekaterih poglavij, na primer tistega o Wittgensteinu, Marxu, Sartru ali Arendtovi. V drugih govorim tudi o svojem osebnem življenju (kot na primer o salezijanskih poletnih taborih, kot da bi govoril o prijateljstvu pri Aristotelu) in s tem poskušam razložiti kompleksne ideje.
To je res takšna snov, kot bi si jo želel imeti, ko sem se tega predmeta učil v srednji šoli, ko je bilo na voljo le nekaj besedil. Zato sem želel s pisanjem zgodovine filozofije prispevati širši javnosti.
So vaši učenci odkrili okus za filozofijo prek podkasta? Jim je pomagal pri učenju?
Mislim, da jim pomaga pri ponavljanju. Nekateri so mi zaupali, da so bili med izpitom ohromljeni, a ko so se spomnili pesmi, ki sem jo dodal k snovi, so se ob mrmranju pesmi spomnili ustrezne razlage. Konec koncev je namen vzpostavitev povezave med snovjo in poslušanjem besedila, ki jim je znano ali je morda povezano z življenjem avtorja (kot na primer, ko govorim o skupini ABBA za poglavje o Descartesu, pri čemer izkoriščam dejstvo, da je umrl na Švedskem). To je vir, ki se je na koncu izkazal za koristnega.
Vir: salesianos.info