30. septembra 2024 mineva 25 let od smrti in 120 let od rojstva Božjega služabnika Andreja Majcna, slovenskega salezijanca, misijonarja na Kitajskem in ustanovitelja salezijanske navzočnosti v Vietnamu.
Andrej Majcen se je rodil 30. septembra 1904 v Mariboru kot najstarejši od štirih otrok (dveh sester in mlajšega brata Zorana, ki je umrl kot otrok). Njegova starša, oče Andrej in mati Marija, rojena Šlik, sta bila složen par, zgled poštenosti in predanosti drugim. Oče, sodni uradnik, ga je učil, da je potrebno biti vedno dober z vsemi, ne soditi in reševati napetosti. Njegova mati, žena globoke vere, ki jo je imel Božji služabnik za redovnico v svetu, in trdil, da ji v predanosti nikoli ni bil enak, niti kot redovnik, mu je vlila vseobsegajočo ljubezen do Marije in zavezo, da je vedno biti Božji v svetu, ki se spreminja, prepreden s konflikti in zaznamovan z ideologijami. Očetovski in materinski nauk se je mlademu Andreju potrdil, ko se je po državnem učiteljišču zaposlil kot učitelj pri salezijancih na Radne, v okolju, ki ga zaznamujejo veselje, zavzetost in vera, ki gradi vsakdanje življenje.
Na don Boskov klic, da postane salezijanec, je odgovoril s trenutkom molitve in boja na kolenih, pred Najsvetejšim, nato pa se končno izročil Božjemu klicu in začel salezijansko pot. 8. septembra 1924 je sodeloval pri slovesni posvetitvi bazilike Marije Pomočnice na Rakovniku, kjer je 30. septembra 1999 umrl, star 95 let. Opravil je stopnje oblikovanja v posvečenem salezijanskem življenju (prve zaobljube 4. 10. 1925) in v duhovništvu (mašniško posvečenje 2. 7. 1933). Zaupane so mu bile številne naloge in včasih pretirano delo, ki je bilo zanj vaja potrpežljivosti v življenju.
Majcen je po tem, ko je izvedel za mučeništvo Alojzija Versiglia in Kalista Caravaria na Kitajskem in spoznal misijonarja Jožefa Keréca, začutil misijonski poklic. Ta pot se mu je po večkratnih prošnjah odprla leta 1935, ko je država zaprla rakovniške obrtne šole, katerih ravnatelj je bil. Od katerega trenutka se je začela njegova misijonska pot: Kuming (Kitajska) od leta 1935 do komunističnega izgona leta 1951; Hanoj v severnem Vietnamu (1952) in Saigon v južnem Vietnamu od leta 1956 po prihodu Ho Chi Minhovih gverilcev na sever. Tu je, zelo ljubljen in že v duhu svetosti, izkusil čas najintenzivnejših sadov salezijanskega življenja, z ustanovitvijo Družbe v Vietnamu v različnih službah, predvsem pa kot magister novincev. Komunistični režim ga je leta 1976 prav tako izgnal iz južnega Vietnama. Po krajšem obdobju na Tajvanu se je leta 1979 vrnil domov, da bi poskrbel za svoje zdravje. Proti vsem pričakovanjem so ga predstojniki prosili, naj ostane v Sloveniji. Tudi tu vlada komunizem, ki preganja Cerkev, in živi v močno obubožani skupnosti na Rakovniku, pod plaščem njegove drage Pomočnice.
Že pred duhovniškim posvečenjem so je zaznamovali znaki tuberkuloze, večkrat je bil operiran, nosil je trajne posledice kuge, ki jo je staknil na Vzhodu. Dokončno oslabljen zaradi sladkorne bolezni je Andrej Majcen iz Slovenije spodbujal akcijo promocije misijonstva in pomoči vietnamskim salezijancem, pisal in posredoval tudi v imenu predstojnikov salezijanske družbe. Predvsem pa je postal iskan in priljubljen spovednik, h kateremu so se zgrinjali številni in na katerega se je obračal celo ljubljanski nadškof, ki mu je pošiljal veliko duhovnikov »v krizi«.
Njegov sloves svetosti ga je spremljal tako v domovini kot v Vietnamu, za katerega ostaja nepozaben oče. Umrl je na svoj petindevetdeseti rojstni dan, pri pogrebu pa je somaševalo preko 100 duhovnikov, ki so trenutek slovesa živeli kot velikonočno izkušnjo in hvaležnost Bogu.
Njegov sluh svetosti se širi, podkrepljen s številnimi milostmi. Njegova zapuščina je tudi 3.417 strani Dnevnikov in meditacij, ki razkrivajo njegovo zavezanost, kot je dejal, »capljati po stopinjah svetnikov«, ter postati svetnik, kot si je za to vedno prizadeval.
ANS