Dragi don Boskovi prijatelji po vsem svetu in vsi, ki se slučajno nahajate na don Boskovih straneh, tem čudovitem orodju komunikacije. Pošiljam vam pozdrav z okusom bližine in družinskega duha. Naj povzamem sporočilo papeža Frančiška, ki se je s pismom obrnil na don Boskove salezijance ob obhajanju vrhovnega zbora.
Sveti oče, preprost Božji mož, najbolj verodostojen »leader« na svetu, je deževnega popoldneva 27. marca sam na praznem trgu sv. Petra molil za človeštvo, ki verjetno še nikoli ni bilo tako krhko in ranjeno zaradi virusa, ki je paraliziral svet. Frančišek v tisti molitvi nikoli ni bil tako sam, a istočasno tako povezan. Tri tedne pred tem je želel obiskati salezijance, zbrane na vrhovnem zboru in osebno prenesti sporočilo, ki ni v ničemer formalno, temveč družinsko, s predlogi in pobudami za don Boskove sinove.
Med mnogimi pomenljivimi mislimi papež Frančišek zaključuje takole: »Te besede vam želim ponuditi kot ›lahko noč‹ v vsaki dobri salezijanski hiši ob koncu dneva; vabim vas, da sanjate in da sanjate na veliko. Vedite, da vam bo drugo navrženo. Sanjajte odprte, rodovitne in evangelizacijske hiše, ki so sposobne dovoliti Gospodu, da tolikim mladim pokaže svojo brezpogojno ljubezen in vam omogoči, da boste uživali tisto lepoto, h kateri ste bili poklicani. Sanjajte … In to ne samo zase in za dobro Družbe, ampak tudi za vse mlade, ki so prikrajšani za moč, luč in tolažbo prijateljstva z Jezusom Kristusom, ki so prikrajšani za skupnost vere, da bi jih podpirala, za obzorje smisla in življenja (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 49). Sanjajte … In pomagajte sanjati!«
Kako lep izziv za vse člane don Boskove družine in mnoge druge, ki se navdihujejo ob tem svetniku, ki je živel za svoje mlade fante in dekleta (za dekleta po hčerah Marije Pomočnice, ki jih je ustanovil skupaj z Marijo Dominiko Mazzarello kot živi spomenik Mariji Pomočnici).
Ne morem biti tiho in zanikati bolečino človeštva v tej hudi krizi, ki jo svet preživlja. Pandemija in z njo povezana zdravstvena kriza je zahtevala več kot 600.000 mrtvih. Ne morem biti tiho ob veliko večji krizi pomanjkanja sredstev in hrane za desetine milijonov ljudi po vsem svetu, ko so v preteklih mesecih izgubili delo in postali novi reveži. V nekaterih primerih jim pomagajo državne ustanove, v večini primerov pa so prepuščeni sami sebi.
Ne pozabimo na bolečine mnogih družin, otrok in mladih, predvsem najbolj ubogih, ki so najbolj oškodovani ob vsem, kar prizadene naše družbe, čeprav z njimi nima neposredne povezave.
Ker nisem tiho in ne gledam stran, verjamem, da je nujno potrebno besede papeža Frančiška spremeniti v resničnost ter mladim pomagati sanjati, sanjati na veliko. Z nogami smo na zemlji, kot don Bosko, in sanjamo na veliko.
Ubogi mladi, če jim poleg vsega, kar že trpijo, še ubijamo, tlačimo ali odvzemamo njihove sanje in želje, da bi s svojim življenjem naredili nekaj velikega in lepega. Kaj jim sploh še preostane, če ne bodo našli smisla življenja, smisla, ki bi jim dajal motiv in energijo za začetek vsakega novega dne?
Se odrasli spominjamo svojih sanj? Se jih spominjate? Pomislimo, na kakšen način jih uresničujemo.
Dobro, razmišljamo dalje, v stoletju, za katerega mnogi pravijo, da so utopije padle, kako ponuditi obzorja, ideale in sanje; razmišljajmo, da po pandemiji ta naš svet in naše družbe ne bodo ponovile, kar smo živeli in delali, da se ne bomo vrnili v izgubljen čas. Potrebno je premisliti mnoge stvari, na primer, da naš skupni dom, planet Zemlja, potrebuje Stvarnikov dih.
Želim sanjati, da ne obupamo v korakih k pravičnosti. Želim sanjati, da bo rasizem, ki je veliko bolj prisoten, kot si mislimo, nekoč izginil.
Želim sanjati in upati, da bomo bolj zaupali in verjeli mladim v generacijah, ki prihajajo.
Zato jemljem besede papeža Frančiška za svoje, saj želim sanjati in pomagati sanjati vsem, ki jih srečujem.
Naj vas blagoslavlja dobri Bog.
Ángel Fernández Artime