»Zakaj hoditi k maši?« je naslov 3. sezone Srečanj z Bogom, katehez za mlade, ki jih na Rakovniku pripravlja salezijanec Klemen Balažič. Mladi so se na prvem srečanju v tem akademskem letu zbrali v dvorani glasbene šole, kjer so bili zagotovljeni pogoji za upoštevanje ukrepov proti širjenju covida-19. Množica obrazov, ki so se sicer skrivali za maskami, je izžarevala veselje in pričakovanje ob zanimivem naslovu kateheze, srečanju ter skupni adoraciji.
Prvemu srečanju je Klemen dal naslov »Angeli letijo, ker stvari jemljejo z lahkoto.« Toda o angelih je le malo spregovoril in šele to ob koncu kateheze. Svoj nagovor je začel z mislijo, da ima vsak človek sled Boga v svojem življenju, tudi če tega ne ve ali ne priznava, saj smo ljudje iščoča bitja in iščemo nekaj, kar nas presega ter to želimo spoznati in se s tem povezati.
V naslednjem koraku je napovedal, da bo skušal v letošnjih katehezah na drugačen način odgovoriti, zakaj hoditi k maši, kako svojo zgodbo življenja vključiti vanjo, da to ne bo samo zunanji obred. Podal je nekaj točk.
Sveta maša gradi skupnost. Ko je Jezus obhajal zadnjo večerjo, je vedel, da so apostoli in učenci na preizkušnji in se bo ta skupnost skrhala, zato je ustanovil novo skupnost, Cerkev, ki temelji na Bogu.
V drugi točki je izhajal iz izkušnje karantene zaradi epidemije korone, kjer smo se navadili na ugodje spremljanja svetih maš preko družbenih omrežji. A je takoj spomnil, da se Jezus fizično daruje pri sveti maši, zato je to vabilo, da smo tudi sami fizično navzoči. Cerkev je v vedno bolj digitalnem svetu ena redkih realnih skupnosti, ki zbira ljudi v občestvo fizičnih oseb.
Obisk svete maše pogosto (iz otroštva) čutimo kot dolžnost. A če je posredi ljubezen, ne more biti zadržkov, kvečjemu veselje, sam ljubezen kliče ljubezen. Da je treba hoditi k maši, za današnje mlade ni več prepričljivo.
Izpostavil je še eno dimenzijo današnjega človeka: dolgočasnost, ki izhaja iz diktature izkustva. Živimo v svetu, kjer vladajo izkustva, čustva in doživetja. Brez tega nismo nič. Evharistija pa se ne dogaja na tej ravni, temveč je globlja. Oblikuje življenje, nevidno, počasi kot raste drevo. Evharistija spreminja človeka, da ljubi, veruje in upa.
V zadnjem delu kateheze se je na kratko ustavil ob letošnji temi in začel z razlago uvodnega dela svete maše. To ni bila razlaga obreda, gest in bogoslužnih znamenj, temveč bolj prostora, v katerem smo od Boga ljubljeni in sprejeti. Na glavo je obrnil tudi obred kesanja, saj naj bi bilo to dejanje naše zahvale Bogu, da nam odpusti grehe in pomanjkljivosti, ne pa toliko obtoževanje in moraliziranje.
Angeli letijo, ker stvari jemljejo z lahkoto, mi pa se Bogu prepogosto bližamo obteženi in ne vemo, kakšno spreobrnjenje si želimo. Velikokrat smo preresni, ko vstopamo v odnos z Njim in nam manjka angelske lahkote. Učinek Evharistije se namreč odraža v življenju, ne v trenutnem razpoloženju in zadovoljitvah.
