Pričevalci ne moremo postati, če se trdno ne oklenemo Kristusa oziroma pravilneje: če se mu ne damo objeti. Samo tako objeti lahko postanemo »luč sveta« in skupaj z njim svetimo v temni noči sveta. In le kdor se mu da tako ljubiti, postane »nekdo, po katerem se je mogoče zgledovati«.
Pričevalci so glasniki preroške besede, ki nam jo Bog še naprej daje sredi temačnega sveta, in svetilke, ki svetijo v temi. Po njihovi zaslugi nam teme ni treba preklinjati, ampak se lahko skoznjo prebijamo zavedajoč se, da ne vodi k niču, ampak k Očetu.
Besedilo skuša s pomočjo ključnih tem (šibkost, resnica, pristnost, odnosi, rodovitnost in milost) raziskati, kakšen naj bi bil duhovni lik pričevalca. Pričevanje je ključna tema krščanstva. Izkušnja vere ne pomeni le posvečevanja nas samih, ampak tudi to, da smo znamenje za druge. V kakšnem smislu je kristjan znamenje? V kakšnem smislu naj bi bil vodnik? V kakšnem smislu njegova luč ne more ostati skrita? Besedilo poskuša odgovoriti na ta vprašanja in s tem skuša vrniti na dan to, kar želi sodobna kultura umakniti v zasebnost.
Te knjige nisem napisal z namenom, da bi kogar koli »učil« pričevati. S svojimi ubogimi besedami sem želel dati le nekaj namigov o tem, kako lahko svoje življenje obnovimo do te mere, da postanemo pričevalci.
Luigi Maria Epicoco
Vsi se spontano zgledujemo po pričevalcih oziroma ljudeh, ki svoje prepričanje in besede udejanjajo. In k temu smo poklicani tudi sami. Pričevanje ni stvar tehnike ali opravljenega tečaja, ampak posledica določenega življenjskega sloga. Ni v tem, da se trudimo o čem pričevati, ampak v tem, da se notranje oklepamo tega, kar spoznavamo kot resnično.
