Pogled na Daljni vzhod

Vaša ekscelenca, kakšna je stvarnost Cerkve v japonski družbi?

Zgodovina Cerkve v moji državi je starodavna. Začela se je leta 1549 s svetim Frančiškom Ksaverjem, zavetnikom misijonov, ki je posejal prvo seme krščanske navzočnosti v državi in ​​zapustil dediščino več kot 300 tisoč kristjanov, pravijo poročila jezuitov iz sredine 16. stoletja. V izmeničnih dogodkih, ki so sledili skozi stoletja, med preganjanji, skritimi odpori in ponovnimi rojstvi, je danes med 125 milijoni prebivalcev nekaj več kot 1 milijon katoličanov, med njimi tudi veliko tujih katoličanov, ki niso zabeleženi v župnijah. Po uradni statistiki katoličani predstavljajo približno 0,7 % japonskega prebivalstva.

Katoliška populacija je danes močno mednarodna, kajne?

Točno. Veliko katoličanov na Japonskem je tujcev, ki večinoma niso uradno registrirani. V uradnih evidencah so samo tisti, ki dajejo mesečne prispevke Cerkvi, in to so večinoma Japonci. Navedel bom primer svoje škofije: tu je 22.000 registriranih katoličanov, od tega 80 % Japoncev; v resnici pa je katoličanov okoli 100 tisoč. Velik del neregistriranih so večinoma tujci, predvsem iz Brazilije, Peruja in Latinske Amerike, pa tudi Filipinci. Pred kratkim je prispel nov val Vietnamcev. Trenutno je na Japonskem več kot 500.000 Vietnamcev, vključno s tistimi, ki so prišli kot »ljudje na čolnu«, in na stotine tisoče mladih, ki so prišli iskat boljše življenje.

Cerkev je številčno majhna. Kateri elementi dajejo vsebino in verodostojnost Cerkvi?

Prednost japonske Cerkve je, da je vedno vstopila v družbeno realnost tistega časa. Na primer, sredi 20. stoletja je bila država zelo revna in Cerkev je prepoznala potrebo po zdravstvenih ustanovah. Nasploh je Cerkev vključena v vse družbeno promocijske dejavnosti: vrtci, zavetišča, pozornost do migrantov … Tu je še zelo cenjeno področje vzgoje. Če danes na Japonskem obstaja družba z visoko kulturno ravnijo, je to tudi zasluga Cerkve, zavzetost mnogih misijonarjev, ki so predani temu področju – ne samo nas salezijancev. To odpira še en premislek.

Kateri?

Zavezanost vzgoji in izobraževanju v stvarnostih, kot je japonska, s seboj prinaša tudi zavezanost inkulturaciji. Učenci japonskih katoliških šol so v 99 % nekristjani, zato moramo biti sposobni zagotoviti izobraževanje po krščanskih vrednotah, inkulturiranih v lokalno stvarnost. Ob natančnejšem pogledu je to jasen izraz don Boskovega klica k oblikovanju »poštenih državljanov«.

Pot inkulturacije na Japonskem ni lahka …

Nujna je. Zlasti v škofijah in misijonskih območjih se dobro zavedajo njenega pomena, kar pri nas pomeni predvsem premagovanje jezikovne ovire. Veliko misijonarjev pride, potem pa obupajo in se vrnejo. Iz tega razloga se sedaj vsi misijonarji prvi dve leti poglabljajo v študij jezika. Potrebna je predanost in vztrajnost. Nato se začne proces učenja družbenih in družinskih običajev japonskega sveta, ki se za misijonarja nikoli ne konča, tako kot za vsakega tujca, ki živi na Japonskem.

Dvakrat ste bili priseljenec, kot Japonec v Argentini in kot »Argentinec z japonskim obrazom« na Japonskem. Sedaj ste v japonski škofovski konferenci odgovorni za pastoralo migrantov. Kaj nam lahko poveste na to temo?

Dejal sem že, da je tudi na Japonskem veliko tujcev: po trenutni statistiki jih je skoraj tri milijone. Na primer, prelatura Saitama, ki ji pripada moja škofija, ima skoraj 200 tisoč tujcev in je na tretjem mestu med prelaturami z največ tujci, kot so Tokio, Aichi, Osaka in Kanagava. Zdi se mi, da je to fenomen, ki se ga moramo zavedati. Japonska politika sprejemanja je v tem smislu precej stroga. Skupaj z drugimi škofi, zlasti z msgr. Tarcizijem Isaom Kikuchijem, predsednikom japonske škofovske konference, prosim japonsko vlado za posebno pozornost do na Japonskem rojenih ali vzgojenih otrok tujih staršev, ki nimajo bivališča ali jim je pretekel vizum za prebivanje. Posledično ga nimajo niti njihovi otroci in zato živijo v neurejenem položaju. Tudi če lahko študirajo, s polnoletnostjo ne dobijo pravice do legalnega dela in do lastnega bančnega računa. Pri tem lahko rečem, da je salezijanski slog zelo pomemben za dialog z državnimi oblastmi, kajti salezijanci znamo kot don Boskovi posnemovalci imeti tisto lastnost, ki pomaga znati ravnati z ljudmi, tudi ko gre za pomoč tem ljudem.

Pri katoliških priseljencih opažam določeno razliko v primerjavi z japonskimi katoličani: mnogi med njimi v svoji državi niso prakticirali vere, na Japonskem pa zaradi težav najdejo skupnosti, ki jih sprejmejo in v katerih se srečujejo. Župnija tako ni več samo prostor za slavja in zakramente, ampak prostor za bratenje in prejemanje moči za naprej. Priseljeni kristjani so zelo dejavni v družbenem služenju in zavzeti kot »usmiljeni Samarijani«, japonski katoličani pa so jim lahko zgled pri solidarnosti v finančni podpori svojih župnijskih skupnosti. Za misijonarje je velik evangeljski izziv tudi, da s svojo pozornostjo do tujcev ne bi zmanjšali evangeljskega žara do Japoncev: nujen je ponovni evangelizacijski zagon, da bi v družbi spoznali Kristusa.

Kaj nam lahko poveste glede salezijancev?

Don Boskovi sinovi prišli so leta 1926 stopili na Japonsko, tako da smo že blizu stoletnice. Ko so prišli prvi pionirji, vključno s častitljivim Božjim služabnikom Vincencijem Cimattijem, so storili vse, kar je bilo mogoče: bilo jih je malo, brez denarja, z malo osebja …

Danes je na Japonskem približno 80 salezijancev, ki delujejo v različnih ustanovah, kot so sirotišnice, šole in župnije, v skladu s »preroško razsežnostjo v vzgoji«: kamor roke države ne morejo priti, moramo priti mi.

Kateri so glavni izzivi za salezijansko družbo v vaši državi?

Izzivi so se zelo spremenili: prvi misijonarji so delali z Japonci, zdaj pa se moramo posvetiti tudi spremljanju vključevanja in predvsem vzgoji priseljencev, v naših župnijah pa delu za in s katoliškimi priseljenci. Salezijanci smo tako kot druge redovne skupnosti zgled v tem procesu ustvarjanja in oblikovanja medkulturnih skupnosti v naših župnijah. Prva faza maševanja v različnih jezikih kot posebne pastoralne pobude se že umika utrjevanju medkulturne skupnosti, to je, da Japonci in tujci tvorijo eno Cerkev na Japonskem. A to je velik in trajen izziv, saj imamo vsi naravno nagnjenost k določenemu nacionalizmu ali želji po lastni delni Cerkvi, ostajanje v lastnih jezikovnih skupinah in zatiskanje oči pred družbeno in cerkveno stvarnostjo današnjega časa. Japonska, ki je medkulturna.

Največji izziv pa je interakcija z najbolj potrebnimi mladimi, saj v salezijanske ustanove prihajajo tisti iz srednjega razreda, tako v ekonomskem kot socialnem smislu. Šolski sistem žal deluje tako, da šola teče v svojem tempu in izpušča tiste, ki je ne dohajajo. Včasih vidimo noseče najstnice, tudi Japonke, ki naredijo splav, da ne bi izgubile šolskega leta. Ali ženske, predvsem mlade migrantke, ki so prisiljene v splav, da ne bi izgubile službe. To so pomembni izzivi, ob katerih je rasla zavest, da je treba delovati skupaj, v mreži, med redovnimi družbami in s škofijami ter z nekatoliškimi socialnimi ustanovami, ki delujejo za begunce, priseljence in najbolj ranljive ljudi v družbi.

Kako je z duhovniškimi in redovniškimi poklici?

Na Japonsko skupaj z valovi priseljencev prihajajo novi novinci in pripravniki. Posebej velja izpostaviti skupino novincev, ki prihajajo iz sosednjih azijskih držav, predvsem iz Vietnama, Indonezije, Filipinov … pa tudi iz Afrike. Nekaj misijonarjev prihaja še iz Evrope, skoraj nič iz Latinske Amerike, čeprav je od tam precej priseljencev, predvsem potomcev japonskega porekla iz Brazilije (okoli 200.000), Peruja (okoli 48.000), manj iz Bolivije in Argentine … Skoraj vse redovne družbe, tako moške kot ženske, so že leta na poti ustvarjanja mednarodnih skupnosti, ki poustvarjajo svojo karizmo na Japonskem. Vidim, da versko življenje medkulturnemu procesu, ki poteka v japonski družbi, ni tuje. Lahko bi celo dejal, da je na nek način model, kako naj gradimo prihodnost Japonske. Na ravni škofijske duhovščine na Japonskem obstaja le eno večje semenišče v Tokiu, število semeniščnikov pa se giblje med 25 in 35 mladih in manj mladih kandidatov. Nekatere redovne družine svoje kandidate pošiljajo na teološki študij skupaj s škofijskimi semeniščniki. To daje prednost bratstvu med redovniki in škofijami, pa tudi med Japonci in tujci.

Tako kot za don Boska in naše misijonarje je tudi za poklic potrebna zavzetost. Ne smemo pozabiti, da so vzgojno-pastoralne skupnosti večje od samih salezijancev: veselim se, ko vidim salezijansko družino združeno z laiki, mladimi, salezijanci …

Kako vidite salezijansko družino na Japonskem v prihodnosti?

Zaupam. Verjamem, da ima Bog salezijance zelo rad. In potem so tu še salezijanci sotrudniki, Združenje Marije Pomočnice, ki se je uspelo dobro prenoviti, s številnimi mladimi člani, vse bolj odprto za medkulturne in celo medverske skupine, navzoče na Japonskem. Predvsem pa sem prepričan, da smo varuhi univerzalnega preroškega in karizmatičnega sporočila: preventivni sistem ni samo za katoličane, ampak za vse tiste, ki si želijo polnega življenja, kar današnji mladi potrebujejo, da postanejo dobri državljani in graditelji novega človeštva.

Ne pozabite moliti za Cerkev na Japonskem, za salezijance in salezijansko družino, pa tudi zame in škofijo Saitama.

ANS