Mladi salezijanec Shivraj Bhuriya (1996) je zadnji izmed mladih salezijancev misijonarjev, ki so prispeli v Slovenijo z željo, da bi kot misijonarji v drugi deželi svoje življenje darovali Gospodu za mlade in svoje redovne sobrate po zgledu svetega Janeza Boska. V Slovenijo je prišel leta 2023. Po končanem letu učenja slovenskega jezika in spoznavanja kulture, ko je prebival v salezijanski skupnosti na ljubljanskem Rakovniku, se je lani poleti pogumno podal na prakso med mlade v Zavodu sv. Frančiška Saleškega v Želimljem.
Kot mladi salezijanec misijonar si lani poleti zakorakal v leto polne vključenosti v salezijansko delo med dijaki Doma Janeza Boska in Gimnazije Želimlje, predtem pa si se že dobro naučil slovenskega jezika. Nam lahko na kratko opišeš svoje salezijanske korake v rojstni Indiji?
Mislim, da sem svoje »salezijansko potovanje« začel že v trenutku, ko sem začel obiskovati salezijansko šolo. To je bilo leta 2008, ko sem obiskoval 6. razred in postal gojenec salezijanske šole in dijaškega doma. To je bil prvi korak, a s salezijanci sem nato preživel nadaljnjih sedem let svojega šolanja. Ko sem jih opazoval in živel z njimi, sem bil pozoren zlasti na njihovo skupnostno življenje; mislim, da je navdih, da bi postal salezijanec, vzniknil prav tam. A takrat še nisem bil gotov, da bi postal salezijanec; vendar pa je bilo tako posejano seme mojega salezijanskega poklica.
Največji vir upanja zame predstavlja bogata salezijanska zgodovina v tem delu Evrope. Konkretno mislim na predane sobrate, ki so darovali svoje življenje, da bi se lahko don Boskovo poslanstvo v tem delu sveta začelo in nadaljevalo v vseh teh letih.
Ko sem zaključil svoje gimnazijsko šolanje, sem vstopil v leto aspirantata (kandidature), nato leto prednoviciata, leto intenzivnega razločevanja v noviciatu, pa študij filozofije in nato še dve leti vzgojne prakse v neki drugi salezijanski šoli. Ta leta moje formacije so bila zame zelo dinamična in so me spremenila. Salezijanska formacija namreč ni preprosta: je izzivalna. In to še posebej, ko poglobljeno razmišljaš o sebi, kajti celotna formacija služi temu, da človek opazuje in se posluša. Preden pomagam mladim, da se spremenijo (»iz zveri narediti ovce«, kot nas učijo don Boskove sanje pri devetih letih), moram spremeniti sebe. Skratka, bilo je krasno obdobje in z veseljem se spominjam teh let, ki so jih zaznamovali tudi številni kolegi iz različnih krajev in mest Indije ter z različnimi miselnostmi, in tudi oni so mi pomagali zrasti v moji salezijanski istovetnosti.
K temu, da si danes to, kar si, sta v prvi vrsti prispevala domače okolje in družinska vzgoja. Kakšni sta tvoja družina in okolje, iz katerega izhajaš?
Prihajam iz zelo tradicionalne katoliške družine. Ko človek izhaja iz katoliške družine, je vzgajan kot otrok, ki je navajen iti k sveti maši, pomagati v župniji, biti del mladinskih dejavnosti Cerkve. To mi je bila močna oporna točka v rasti v salezijanskem poklicu: bil sem član župnije, cerkvene skupnosti; prav tako že moji starši in sorodniki. V družini smo vedno skupaj molili, navkljub težavam smo s pomočjo molitve vedno znali skupiti skupaj. Tu bi izpostavil molitev svetega rožnega venca, ki ga dnevno molimo, odkar pomnim. Moji sorodniki še vedno vztrajajo v tem. Kadar je le mogoče, se udeležujejo tudi dnevne svete maše. Govorimo torej o okolju, prežetem z molitvijo. In to okolje je name močno vplivalo. Čeprav je naša krščanska skupnost v mojem kraju majhna, je vendar zelo povezana in močna.
Kdaj in kako si začutil v sebi Božji klic v salezijansko posvečeno življenje? Si se spopadel s kakšnimi težavami, preden si nanj odgovoril z odločitvijo za pot?
Ne vem, kdaj točno sem začutil v sebi Božji klic; prav tako nisem prejel Instagram ali Snapchat sporočila od Boga v smislu: »Shivraj, potrebujem te.« Mislim, da sem klic začutil takrat, ko sem resnično začel izkušati svoje življenje oz. nanj gledati v tišini; tam je bilo nekaj, kar me je klicalo k nečemu večjemu. To se je zgodilo na primer, ko sem se odločil, da zapustim hrup okrog sebe, da se udeležim svete maše, ali pa takrat, ko smo imeli duhovne vaje, ko sem se za nekaj časa odmaknil od ljudi in vsakodnevnih aktivnosti ter se postavil v tišino. Nekako tako, kot se zgodi s telefonom, ko ga preklopiš v »letalski način«: tako sem začutil nekaj povsem drugega.
Govorimo torej o okolju, prežetem z molitvijo. In to okolje je name močno vplivalo. Čeprav je naša krščanska skupnost v mojem kraju majhna, je vendar zelo povezana in močna.
Dokončno sem Bogu rekel »da«, a sledile so tudi težave: vsak mlad človek se počuti neodločnega, tako tudi jaz. Ali naj grem tja ali drugam, naj naredim to ali ono … vemo pa, da vsaki svobodni odločitvi sledijo določene posledice za življenje. Vedel sem, da sprejemam pomembno odločitev in da bom v prihodnosti soočen še s številnimi težavami. Ne bo lahko, a tudi v zakonskem življenju je mnogo težav. Vedel sem, da ko sprejemam ta delež, se bom moral soočiti s težavami. Bila je ena težava, ki me je še posebej izzvala. Na zunanjem področju se človek lažje sooči s sabo; na notranjem pa je zadeva težja, bolj izzivalna; treba je biti zelo iskren in nato sprejeti odločitev. Tako sem se bojeval z dilemo: kaj želim biti in kaj želim delati? Med tema dvema stvarema je velika razlika. Moj notranji boj je bil prav v tem, kaj želim biti in kaj želim delati. Od družine sem vedno čutil podporo, prav tako od salezijancev. Mislim, da gre skozi tak proces vsak, ki želi sprejeti tako odločitev.
Sedaj pa se vrniva v »Dolino pod svobodnim soncem« (Želimlje): 24 ur na dan živiš in delaš z mladimi in za mlade. Kako po več kot enem letu bivanja v Sloveniji doživljaš slovensko mladino? V čem so slovenski mladi najbolj posebni in originalni? Kaj te konkretno pri delu z mladimi v Želimljah navdušuje in kaj ti je pri tem v izziv?
Slovenski mladi so čudoviti, predani in polni življenja. Sam vidim veliko priložnosti za dobro, ki ga njim lahko storimo, ko nastopamo z dobrotljivostjo, da krepimo njihovo vključenost v življenje Cerkve. Konkretno s tem mislim na župnije, mladinske centre in razne programe, predvsem duhovne vaje. Mladi so razumevajoči, uvidevni so do pripadnikov drugih kultur in ras, ne da bi ob tem izgubili lastno edinstveno kulturno istovetnost. Mislim, da je to tisto, kar jih še posebej odlikuje in dela izredne.
Za nami je že tretji mesec svetega oziroma jubilejnega leta, ki ga katoličani obhajamo pod geslom »Romarji upanja«. Kaj pa v tebi krepi upanje, medtem ko vedno bolje spoznavaš salezijanski dediščino in poslanstvo v Sloveniji?
Največji vir upanja zame predstavlja bogata salezijanska zgodovina v tem delu Evrope. Konkretno mislim na predane sobrate, ki so darovali svoje življenje, da bi se lahko don Boskovo poslanstvo v tem delu sveta začelo in nadaljevalo v vseh teh letih. Navdihuje me njihova vztrajnost v najtežjih trenutkih in v času preizkušenj. Tako se v meni krepi upanje, da lahko tudi sam vztrajam v prizadevanju za dobro po zgledu sv. Janeza Boska. On me uči, kako vzgajati mlade v dobre kristjane in poštene državljane za to lepo deželo.
Pogovarjal se je Domen Kos SDB
Pogovor je bil objavljen v reviji Don Bosko 2/2025
