Cerkev 25. marca obhaja praznik Gospodovega oznanjenja Mariji. To je eden najpomembnejših praznikov krščanske vere. Ob tem dogodku se spominjamo Božje pobude, da postanemo del tiste človeške zgodovine, ki jo je sam ustvaril. Tisti dan pri sveti evharistiji izpovemo veroizpoved in ko izpovedujemo, da je Božji Sin postal človek, verniki pokleknemo v znamenje začudenja nad to čudovito Božjo pobudo, pred katero ne moremo, da ne bi padli na kolena.
Neki inšpektor mi je dejal: »Oče, potrebujemo samo vašo bližino, poslušanje, molitev. To nas tolaži, spodbuja ter nam daje moč in upanje, da še naprej služimo mladim, ubogim in ranjenim, prestrašenim in stiskanim.«
V izkušnji oznanjenja je Marijo strah. »Ne boj se, Marija«, ji pravi angel. Ko je izrazila svoja vprašanja, saj ni bila prepričana, da je to Božji načrt zanjo, je Marija odgovorila s preprostim stavkom, ki je za nas danes opomin in povabilo. Marija, blažena med ženami, preprosto pravi: »Zgodi se mi po tvoji besedi.«
Letošnjega 25. marca je Gospod potrkal na vrata mojega srca s klicem, ki so mi ga namenili sobratje na 29. vrhovnem zboru. Prosili so me, da se dam na voljo in prevzamem poslanstvo vrhovnega predstojnika don Boskovih salezijancev, družbe svetega Frančiška Saleškega. Priznam, da sem v tistem trenutku začutil težo povabila, trenutek, ki me je zmedel, saj to, kar je Gospod zahteval od mene, ni bilo lahko. Gre za to, da ko prejmemo klic, kot verniki vstopimo v tisti sveti prostor, kjer močno čutimo, da je On tisti, ki prevzame pobudo. Pot pred nami je preprosto ta, da se prepustimo Božjim rokam, brez ‘če’ ali ‘ampak’. In vse to seveda ni enostavno.
»Videli boste, kako deluje Gospod«
V teh prvih tednih se kot Marija še vedno sprašujem, kaj je smisel vsega tega? Počasi začenjam čutiti tisto tolažbo, o kateri mi je nekoč pripovedoval moj inšpektor: »Ko pokliče Gospod, je On tisti, ki prevzame pobudo. Kaj bo storjeno, je odvisno od Njega. Sam moraš biti pripravljen in na razpolago. Videl boš, kako deluje Gospod.«
V luči te osebne izkušnje, ki se je razširila, ker zadeva salezijansko družbo in družino, sem se takoj obrnil na moje drage brate salezijance. Že od prvega trenutka sem jih prosil, naj me spremljajo s svojo molitvijo, bližino, podporo.
Priznati moram, da že v teh prvih tednih čutim, da to poslanstvo navdihuje Marija. Po angelovem oznanilu se je odpravila pomagat svoji sorodnici Elizabeti. Tako sem začel služiti svojim sobratom, jih poslušal, delil in zagotavljal podporo celotne družbe, še posebej tistim, ki živijo v razmerah vojne, konfliktov in skrajne revščine.
Presenetila me je pripomba inšpektorja, ki s sobrati preživlja izjemno težko situacijo. Po bratskem pogovoru mi je rekel: »Oče, potrebujemo samo vašo bližino, poslušanje, molitev. To nas tolaži, spodbuja ter nam daje moč in upanje, da še naprej služimo mladim, ubogim in ranjenim, prestrašenim in stiskanim.« Po tem pogovoru sva ostala tiho, jaz in on. Nekaj solz pa je padlo iz njegovih oči in moram reči tudi iz mojih.
Po sestanku sem ostal sam v pisarni. Vprašal sem se, ali je to poslanstvo, za katerega me Gospod prosi, da ga sprejmem? Da me naredi za brata poleg mojih bratov, ki trpijo, a upajo? Ki se borijo za dobro revnih in se ne nameravajo ustaviti? V sebi sem zaslišal glas, ki mi je rekel, da je vredno reči ‘da’, ko potrka Gospod, ne glede na ceno!
Fabio Attard, vrhovni predstojnik