Msgr. Maksym Ryabukha, don Boskov salezijanec, rojen v prvi salezijanski župniji v Lvivu, sedaj pomožni škof grškokatoliškega eksarhata v Ukrajini, je za revijo Note di Pastorale Giovanile podal razmišljanje o posebnosti mladinske pastorale v času vojne. Gre za branje z vidika »daru«, hkrati pa je zapis dar tistim, ki opravljajo pastoralo v bolj običajnih časih in kaže pričevanje o tem, kaj to pomeni z mladimi in za mlade v kontekstu revščine in težav. Danes objavljamo prvi del njegovega podrobnega razmišljanja.
V teh dneh me je nepričakovano, a prijetno presenetilo povabilo vodstva revije NPG, da sodelujem v novi rubriki: mladinska pastorala z obrobij. Mislili so, da bi lahko bila izkušnja, ki jo delim in živim (ter cerkvena skupnost in mladi z mano), pomembna in morda izprašujoča za mlade in vzgojitelje, ki živijo v »bolj srečnih« delih sveta. Razumem njihov pogled, da je ozemlje moje cerkvene skupnosti »na obrobju«, zato, ker je na vzhodnem robu Evrope (kjer je Center očitno dobro prepoznaven, tudi z izdelano pastoralo), ali ker je na napadenem ali »okupiranem« območju ter tvega invazijo in popolno okupacijo: katero področje je torej bolj obrobno od tega?
Ne želim preveč motiti, zato v samo v oklepaju dodajam, da se počutimo v »centru«. Tam, kjer smo mi, je vedno središče; kjer so mladi in odrasli, ki skrbijo zanje, je vedno središče; kjer živi Bog (tudi če rečemo, da ima rajši obrobja), je vedno središče. Ta pogled nam daje moč in upanje. Tukaj je torej glas iz »centra obrobja« v »center«, ki se odpira na obrobje.
To povabilo z veseljem sprejmem tudi zato, ker prihaja iz institucionalnega in »karizmatičnega« sveta, katerega del sem, salezijanskega namreč, in od revije »Note di Pastorale Giovanile«, ki jo poznam in spoštujem že od svojega študija v Italiji in je spremljala mnoge moje pastoralne korake. Nekaj od prejetega torej vračam.
Kot »vračilo« daru bi rad poglobil svoj odgovor na vprašanje »Kako poteka mladinska pastorala na obrobju in kaj lahko sporoči mladinski pastorali v centru?« Doslej smo veliko prejeli od drugih cerkvenih skupnosti (in ne samo) ter od mladih: ne le salezijansko karizmatično formacijo, ki nam je v Ukrajini odprla široko polje služenja, temveč v zadnjih letih vojne v smislu materialne in ekonomske pomoči (zdravila, hrana, šotori, oprema, sprejem številnih beguncev …), duhovne pa z bližino in molitvijo. Tukaj bi rad nekako »vrnil« dar izkušnje, ki za nas postaja tisti zaklad, ki ostaja v času ruševin in razvalin, ki je kot tisti evangeljski zaklad, ki ga ne uničita rja in črv.
Kakšna so torej darovi izkušenj, ki jih lahko ponudimo našim prijateljem iz Italije in mnogih drugih držav, kateri so naši zakladi?
Dar Boga, ki je
Bog je, vedno je, v vsakem času in okoliščinah. Postane naša odporna sila tudi v najbolj dramatičnih trenutkih, če se uspemo zavedati njegove navzočnosti. Tukaj si želim sposoditi besede (lepe besede) prijateljice mladih, tudi same mlade, ki je izkusila situacijo, podobno naši, na še bolj dramatičen način: Etty Hillesum.
V svoj Dnevnik je 12. julija 1942, v »jutranji molitvi«, v samem osrčju svetovne vojne in v temi koncentracijskega taborišča Westerbork, na zadnji postaji pred smrtjo v Auschwitzu, zapisala: »Ena stvar mi postaja vedno bolj očitna, in sicer, da nam Ti ne moreš pomagati, ampak da moramo mi pomagati Tebi in na ta način pomagamo sebi. Edina stvar, ki jo lahko rešimo v teh dneh, in edina stvar, ki je res pomembna, je majhen košček Tebe v nas samih, moj Bog, in morda Te lahko tudi pomagamo izkopati iz uničenih src drugih ljudi. Da, moj Bog, zdi se, da ne moreš storiti veliko, da bi spremenil trenutne okoliščine, a tudi te so del tega življenja. Ne postavljam pod vprašaj Tvoje odgovornosti. Ti si tisti, ki si dal odgovornost nam. In skoraj z vsakim utripom svojega srca raste moja gotovost: Ti nam ne moreš pomagati, a na nas je, da pomagamo Tebi, da do zadnjega branimo Tvoj dom v nas.«
To je izkušnja, ki jo na žalost živimo, izkušnja Boga, pokopanega med ruševinami in opustošenjem, skupaj s tistimi, ki so pokopani in opustošeni. To je torej izkušnja mnogih ljudi, mnogih kristjanov, otrok in mladih. Toda Bog vztraja v srcih, ne pustimo ga pokopati, ker drugače bi bilo res vsega konec.
Bog je v vsem tem. Ne zato, ker bi on to želel, ampak ker nam daje moč, da ga še naprej ohranjamo, moč, da se upiramo, upamo in medtem živimo svoje krščansko življenje.
Kljub vsemu je. Je v znamenjih molitev, ki so za nas postale veliko pomembnejše, je v svoji Besedi, ki se oznanja (morda med zvoki alarmnih siren ali med ropotom padajočih izstrelkov in zračne obrambe, ki jih poskuša prestreči) z večjim pomenom, v dobrodelni gesti pomoči tistim v stiski, tolažilni besedi, božanju otroka ali starejšega … in še na mnoge druge načine. Ne potrebujemo besed pojasnjevanja. Bog se »vsiljuje« v veri in življenju, sicer bi obupali.
Po Bonhoefferjevih besedah Bog ostaja tisti živi vodnjak v vasi, ki človeku omogoča, da se odžeja in se počuti občestveno; tako je v življenju v veselju kot v nevarnosti. To opazim vsakič, ko mašujem ali se družim z ljudmi v župnijah in oratorijih. »Ob bombardiranju je vse počilo okoli mene. In jaz – sem samo drobec pod nosom. Bog obstaja.« Koliko tovrstnih zgodb poskrbi, da ne ostanemo sami. On je tu.
To je prvi »dar«, ki ga želim podariti iz našega vaškega vodnjaka. Bog obstaja. Na skrivnosten, a resničen in vedno sprašujoč in tolažljiv način je navzoč. Nobena dramatična situacija nas ne bo mogla prepričati, da nas je zapustil ali nehal ljubiti.