Sveti Janez Bosko, svetnik komunikator, je bil tudi sam predmet medijske pozornosti: dokaz za to so številne fotografije, ki so jih posneli v času, ko so nekoga redko fotografirali samo enkrat, kaj šele večkrat. O don Bosku, prvem svetniku v zgodovini, ki so ga fotografirali, obstaja veliko fotografij, kar 42. Med njegovimi sodobniki sta jih imela več le Garibaldi in prvi italijanski kralj Viktor Emanuel II. Toda tako veliko število fotografij je v kombinaciji s še vedno prvobitnimi tehnikami fotografiranja pripeljalo do nastanka različnih don Boskovih obrazov, ki se med seboj ne ujemajo popolnoma. Kakšen je torej pravi don Boskov obraz?
Vprašanje, ki je navdušilo na desetine salezijanskih raziskovalcev, je pred leti navdušilo tudi salezijanca Jožefa Soldàja, še živečega salezijanca iz inšpektorije severovzhodna Italija (Benečija in Furlanija). V dragoceni knjigi je predstavil don Boskove fotografije, jih katalogiziral in opisal ter skušal ponuditi popolno in utemeljeno zbirko celotnega opusa.
Soldà je ugotavljal, da je bilo treba za iskanje najbolj pristnih don Boskovih podob opraviti skrbno analizo slik in odstraniti retuše, ki so bile značilne za tisti čas in so jih večinoma spodbujali hagiografski razlogi.
Kot najbolj »pristni« fotografiji je označil fotografijo, posneto v Nici leta 1885, za katero se zdi, da je bila le malo retuširana ali pa sploh ne, ter fotografijo, posneto naslednje leto v današnji barcelonski četrti Sarriá v Španiji, od katere se je ohranil celo negativ.
Don Bosko je v Nici bival od 25. marca do 1. aprila 1885 na enem od svojih številnih potovanj, da ne bi zamudil dobrodošlice salezijancem, poslanim v Francijo, prvo državo po Italiji, ki je sprejela njegove duhovne sinove. Takrat je don Bosko dopolnil skoraj 70 let in fotografija zvesto prikazuje človeka, ki je bil že star in utrujen. Obraz odraža posledice vročin, ki so ga prizadele ob menjavi letnih časov. Fotografija odraža videz vztrajnega in odločnega kmeta, z očmi, ki so bile pronicljive in hkrati trpeče, z delavnimi in energičnimi rokami ter kodrastimi lasmi. Predvsem levo oko je še vedno živo in pronicljivo, medtem ko je desno vidno mlačno.
Don Bosko ima na splošno neurejen obraz, ki zagotovo ni za »podobico«. Ne smemo pozabiti, da se don Bosko zagotovo ni dal fotografirati iz nečimrnosti: pričevanja v Biografskih spominih namreč pričajo o njegovem odporu do takšnih poz (ki so zahtevale tudi precej nepremičnega čakanja). Vendar je na koncu popustil, da so ga fotografirali v znak vljudnosti do dobrotnikov in prijateljev, ki so želeli imeti don Boskov portret, ali da bi s fotografijami spodbudil občutek svoje navzočnosti in družinskega ozračjav salezijanskih hišah.
Fotografija v kraju Sarriá je bila posneta 29. aprila 1886 med don Boskovim potovanjem po salezijanskih hišah, ki jih je pred tem ustanovil v Španiji. Don Boskov tajnik Viglietti pripoveduje o več fotografijah, ki so nastale tistega dne, med drugim tudi o fotografiji pri oltarju, kjer je don Bosko delil obhajilo vernikom. S tega srečanja sta izšli le dve zelo podobni fotografiji, vendar z nekoliko drugačnim kadriranjem in drugačnim položajem rok, v obeh primerih pa je don Bosko upodobljen sedeč v svoji sobi. Fotografije, ki jih je posnel strokovnjak Raimundo Fages Buxó, niso bile zelo dobre, predvsem zaradi slabe osvetlitve, saj je bila polovica don Boskovega obraza v senci.
Na teh fotografijah je don Bosko videti še starejši in bolj utrujen, z umirjenimi usti brez nasmeha in zelo izrazitima velikima gubama na ličnicah. V večji različici je v celoti viden don Boskov lik, miza, na kateri sta kip Device in knjiga, pa je koreografski element.
Ob pogledu na fotografijo se kljub retušam zdi, da ima don Bosko precej »trde« in izrazite poteze ter kvadraten obraz, tipično kmečko postavo, vendar s pogledom, ki je kljub vnetim očem še vedno živ, pameten in bistroumen.
ANS
