Frančišek je bil moj papež

Frančišek je bil moj papež. Danes zjutraj je umrl. Številne njegove besede, tudi tiste o migrantih in beguncih, mi odzvanjajo v ušesih kot odmev, ki se odbija v gorah – odzvanjajo še dolgo potem, ko njegov glas utihne.

Zgodbe s srcem

Papež Frančišek nas je učil pripovedovati zgodbe s srcem. Ni mu bilo mar za popolne posnetke, temveč samo za resnične ljudi. Za mlade mobilne novinarje so bile njegove geste naslovnice, njegov molk sporočila. Zdaj, ko ga ni več, ne ugašamo kamer. Še naprej snemamo – od barakarskih naselij do kapelic – saj nam je Frančišek pokazal, kje naj iščemo. Ne na zaslonih, ampak v očeh ljudi.

Frančišek je govoril tako, da so vsi razumeli. Izogibal se je teološkemu žargonu, namesto tega je uporabljal podobe, primere iz življenja in vsakdanje besedišče. Njegova komunikacija je bila kot dobra fotografija: preprosta, a globoka.

Novica o smrti papeža Frančiška se je dotaknila src ljudi po vsem svetu. Milijoni solz, milijoni spominov. In neštete fotografije, videi in oddaje, ki pripovedujejo o papežu, ki je šel skozi naš čas skupaj z mladimi novinarji s pametnimi telefoni v žepih.

Ni nas naučil snemati – naučil nas je, kam gledati.

Za nas, mlade mobilne novinarje in digitalne misijonarje, je njegov odhod trenutek za premor – ne pa za izklop kamere. Je trenutek razmisleka, v katerem se sprašujemo: kako lahko s svojimi telefoni, mikrofoni in zgodbami nadaljujemo njegovo poslanstvo?

Papež gest

Frančišek je bil papež gest. Preproste, zmogljive, medijem prijazne poteze. Vedel je, da svet gleda skozi zaslon. Ko je ustavil papamobil, da bi objel invalida, je bila novica. Ko je med pandemijo molčal na Trgu svetega Petra, je bil to glas za svet.

Njegovo življenje je bilo polno trenutkov, ki so klicali po kameri, po prenosu v živo, po zgodbah s srcem. A to niso bile geste za kamere. Zgodile so se naravno – iz evangelija, iz srca, iz čuječnosti. Frančišek ni potreboval režiserja. Toda zaradi njegovega načina je vsak mladi novinar instinktivno segel po telefonu. Ker smo vedeli, da se nekaj res dogaja. Njegov pogled, njegov molk, njegov slavni »prosim, molite zame« – vse to je imelo moč novice, ki je ni bilo treba urejati. Bil je kot neobdelan posnetek s fronte – nefiltriran, čustven, resničen.

Ni nas naučil, kako kadrirati posnetek, ampak nas je naučil, kam gledati. Ni nam povedal, kako naj snemamo, nam je pa pokazal, kaj je res vredno pokazati. In morda zato njegove geste živijo naprej – v naših kamerah, naših poročilih, naših srcih.

Njegov molk je povedal več kot tisoč naslovov.

Od Buenos Airesa do TikToka

Frančišek se ni bal novih medijev. Imel je račun na X, Instagramu in bil subjekt neštetih memov in milijonov objav. Vendar ni bil »papež družbenih medijev«. Bil je papež odnosov.

In zato ima mobilno novinarstvo danes tako pomembno nalogo: ne le prikazovati, ampak graditi mostove. Ne le poročati o Cerkvi, ampak pokazati, da je Cerkev živa tam, kjer so ljudje. Kjer so mladi. Kjer je upanje.

Frančišek je razumel, da sodobni mediji niso le orodje, ampak prostori srečevanja. Brez strahu in brez maske je lahko vstopil v ta digitalni svet. Ni skrolal – poslušal je. Ni mu bilo všeč – blagoslovil je. Pustil nam je vprašanje: so naši ekrani kraj površnosti ali prostor za resnična srečanja?

Mladim je dal energijo in motivacijo za delovanje – da si obujejo čevlje in se razgibajo.

Kot digitalni misijonarji, don Boskovi gojenci in priče našega časa imamo nekaj več od tehnologije. Naše zgodbe ne nastajajo v ateljejih, temveč v hrupu šolskih igrišč, v tišini kapel, v uličnem vrvežu in otroškem smehu. Kjerkoli v Cerkvi diši po prahu, znoju in upanju – tam je naš mobilni studio. Mobilno novinarstvo ni le oblika, temveč odnos: biti tam, kamor drugi ne morejo priti in pokazati tisto, kar ni vidno na svetovnih naslovnicah.

Poljska bolnišnica

Frančišek je dejal, da bi morala biti Cerkev kot poljska bolnišnica – ne muzej svetnikov, ampak kraj, kjer se celijo rane prizadetih v življenju. Pogosto so to najbolj ranjeni migranti in begunci, ljudje brez zemljevida, a z upanjem. Papež je spomnil, da ne gre za statistiko, temveč za obraze, ki jim je treba pogledati v oči.

Pozval nas je, naj ne sprašujemo, »Koliko jih je?«, temveč »Kdo so?« Kot digitalni novinarji imamo orodja za gradnjo mostov namesto ustvarjanja razdalje. Naše leče so lahko kot povoji: z nežnim snemanjem bolečine lahko tudi zdravijo. Lahko prikažemo Cerkev, ki se ne izogiba težkim vprašanjem, ampak kleči ob ljudeh na njihovi poti, tudi če nimajo potnega lista, doma ali načrta za jutri.

Ni nam treba biti v Vatikanu, da bi pripovedovali zgodbo o Cerkvi. Vse, kar potrebujemo, je naš pametni telefon v barakarskih naseljih Nairobija, palica za selfije v šoli v Lusaki, mikrofon v roki fanta iz Kinšase. Tu smo oči Frančiška in naslednjega papeža.

Ne lovimo zgodb. Sledimo upanju.

Hvaležnost

Dragi Frančišek, kot digitalni novinarji vam nismo hvaležni le za vaše geste. Hvala za vaš pogum, da govorite resnico v vsem razumljivem jeziku. Da ste nas naučili delati z mediji, namesto da bi se jih bali. Ker ste nam pokazali, kako poslušati tišino, ki je tudi sporočilo. Ker niste iskali popolnih posnetkov, samo resnične ljudi. Ker ste nas naučili, da se evangelizacija začne s pogledom v oči, ne z oddajo v živo. Hvala, Frančišek. Ostali boste v naših srcih. Mikrofon bomo držali naprej z mirnimi rokami in imeli odprte leče – pripravljeni na naslednje poglavje.

Vir: https://dbmojo.org/framing-francis/