V teh dneh čakanja na pogreb 266. papeža katoliške Cerkve in napovedi o naslednjem konklavu so se različni mediji obrnili na kardinala Ángela Fernándeza Artimeja, proprefekta Dikasterija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, in zaslužnega vrhovnega predstojnika salezijancev, da bi opisal svojo neposredno izkušnjo s papežem Frančiškom in od njega prejel namige o liku novega papeža.
Artime je spoznal Jorgeja Maria Bergoglia v Buenos Airesu, ko je bil slednji kardinal nadškof argentinske prestolnice: »Tam sem živel pet let kot inšpektor salezijancev, zato sva se srečevala. Spominjam se, da je vedro potoval s podzemno železnico, da je obiskoval barakarska naselja in spomnim se, da mi je, ko sem prišel v nadškofijsko palačo, sam odprl vrata. Bil je preprosto pastir, človek globoke in prepričane vere.«
Kako ste sprejeli novico o smrti papeža Frančiška?
Tega nisem pričakoval. Bil sem eden tistih, ki je mislil in verjel, da papež okreva, počasi, a na bolje. Frančišek nas zapušča v pomembnem zgodovinskem trenutku.
Kaj je zdaj prednostno?
Mirno moramo nadaljevati naslednje dni, do pokopa svetega očeta, kjer si je želel, v papeški baziliki svete Marije velike. Zagotovo je zelo ljuba tudi meni, saj sem tam prejel škofovsko posvečenje.
Kako ocenjujete delo papeža Frančiška?
Kar je prinesel papež Frančišek, je bila resnično previdnost upanja. Benedikt XVI. je v svojem času s svojo intelektualno, filozofsko in teološko vizijo prispeval izreden doprinos. V nekem trenutku je rekel: »Prišel sem do tukaj, zdaj mislim, da mora priti drug.« In prišel je papež s konca sveta, kot je sam rekel. Papež, ki je vedno želel dialog med Cerkvijo in svetom. Papež, ki si je z vsemi sredstvi prizadeval približati Cerkev najbolj skromnemu, najbolj prizadetemu človeštvu. Papež, ki je bil zelo kritičen do zlorabe oblasti, vojn in smrti. Papež, ki je vedno imel pogumen in preroški pogled. In seveda, kot je logično, niso ga vedno vsi sprejemali.
Mislite, da je papež predvidel tak konec?
Mislim, da je bil zelo pripravljen, kakor sem ga večkrat slišal, da je sprejel zadnji trenutek svojega življenja. Želel je dobro služiti do konca. Zdi se mi privilegij, da se je lahko na tako pomemben dan, kot je velikonočna nedelja, poslovil od Božjega ljudstva, seveda ne da bi vedel. Ne vem, kako se mu je to zdelo, vendar mu je uspelo pozdraviti ljudi kljub utrujenosti in težavam, ki jih je že imel pri govorjenju, a se je uspel peljati med 50.000 verniki, ki so bili na Trgu svetega Petra.
In po pogrebu?
Kardinali bodo poklicani v konklave. Kot vernik resnično verjamem, da bomo med vsemi človeškimi posredovanji in z vso dinamiko, ki je lastna tistim, ki razmišljajo s svojo glavo ter delati pošteno, skušali med kandidati za današnji svet izvoliti najboljšega možnega papeža.
Bo kontinuiteta ali preobrat?
Ne verjamem, da se po določenem obdobju pojavi »učinek nihala«. Vse to, kar doživimo, je potovanje. Zgodovina Cerkve je bila taka. Moj pogled je pogled velikega upanja, velike spokojnosti.
Mnogi me sprašujejo, ali bo naslednji papež napreden ali konservativen. Sam odgovarjam, da prihodnji papež ne bo ne eno ne drugo. Ostati mora zasidran v Jezusu Kristusu, v evangeliju in apostolskem izročilu, ker je to temelj Cerkve že 2000 let. Bo pa tudi človek, ki se bo trudil ohranjati dialog s svetom, saj svet čez 10 let ne bo več tak, kot je danes.
Se vam ob vstopu v konklave zavrti?
Nobene vrtoglavice ni, saj smo kot člani kardinalskega zbora vsi na isti ravni. Vsekakor bo to enkratna izkušnja. Malo ljudi to doživi v vseh obdobjih. Vsekakor ga bom skušal živeti z veliko svobodo duha in razpoložljivosti.
Viri: El Periodico, Cope