Že ob prihodu prve skupine salezijancev na Slovensko, 23. novembra 1901, je bila v njihovih mislih želja, da bo ob vzgojnem zavodu postavljeno tudi svetišče Marije Pomočnice. Kjerkoli po svetu so člani don Boskove skupnosti začenjali svoje poslanstvo, so svoje načrte postavljali pod varstvo Marije Pomočnice.
Grajska kapela
Na Rakovniku je bila najprej bogoslužju namenjena kapela v gradu. Vanjo so postavili podobo Matere Božje. Vendar je kapela kmalu postala premajhna in neprimerna. Zato je bila že 8. decembra 1902 ustanovljena pobožna družba za gradnjo nove kapelice v čast Mariji Pomočnici kristjanov.
Kot ravnatelj rakovniškega zavoda je Visintainerju leta 1903 sledil Angel Festa, ki je bil v času študija teologije don Boskov osebni tajnik. Tudi on se je ob svetniku naučil, kakšno mesto je imela Marija v njegovem življenju in kaj predstavlja temelj salezijanskega poslanstva. Ravnatelj Festa ni bil zadovoljen z zamislijo o kapeli. Naročil je načrte za veličastno svetišče, ki bi stalo pred rakovniškim gradom in ob njem prostoren zavod v obliki črke E, kjer bi bila cerkev Marije Pomočnice kot osrednji del vsega.
Začetek gradnje
Arhitekt Ceradini je že maja 1904 izdelal načrt ne le za cerkev, temveč tudi za rakovniški zavod. Zaradi težav z zemljiščem in zaradi vode, ki je pritekala z Golovca, je bilo treba začetne načrte spremeniti in poenostaviti. Na praznik Rešnjega telesa 2. junija 1904 je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič blagoslovil temeljni kamen. Navzoč je bil vrhovni predstojnik salezijancev blaženi Mihael Rua, mnogo duhovnikov in uglednih javnih delavcev. Pri obredih sta sodelovala dr. Ivan Janežič kot predsednik salezijanskih sotrudnikov in opat Janez Smrekar, pionir salezijanskih ustanov na Slovenskem.
Široko zasnovana gradnja se je začela 1. junija 1905. Ker je bilo veliko gradbenega materiala že pripravljenega, so dela hitro napredovala. A zaradi sitnosti s terenom se je sredi oktobra 1905 porušil dobršen del že dograjenih zidov. Težave so bile tudi z izvajalci del, zato so se dela za krajši čas zaustavila. Leta 1906 je v zavodu izbruhnil tifus, kar je upočasnilo delo. Preurediti je bilo potrebno tudi kanalizacijo. Dela so se nadaljevala v letu 1907 in zaključila decembra 1908, ko je bil urejen prostor pred cerkvijo in vhod v poslopje.
Ustavitev gradnje
Zgradba je bila postavljena do višine oken in pokrita z začasno streho. 20. decembra 1908 je stavbo blagoslovil ljubljanski generalni vikar Janez Flis. Vodstvo zavoda je namreč takrat sprejelo odločitev, da najprej dogradijo zavod in šele nato cerkev. Prva svetovna vojna je preprečila nadaljevanje. V cerkvi pa so bile od tedaj redne pobožnosti in tudi množični shodi ob različnih praznikih.
Nadaljevanje in zaključek gradnje
Ko so se razmere po koncu vojne nekoliko uredile, je vodstvo zavoda sklenilo, da gradnjo cerkve nadaljuje in zaključi. Leta 1922 je bil za ravnatelja na Rakovniku imenovan dr. Franc Walland, do tedaj ravnatelj v zavodu na Radni. Inšpektor Peter Tirone mu je zaupal nalogo, da dogradi cerkev in poskrbi za njeno posvečenje. Ravnatelj Walland je k sodelovanju povabil sposobnega ekonoma in spovednika Čeha Ignacija Stuchlyja.
Maja 1923 je bila podpisana pogodba z izvajalci gradbenih del; junija so odstranili streho z novega poslopja in v začetku novembra 1923 dosegli končno višino sten. V novembru so tesarji postavili ostrešje in cerkev pokrili. 25. novembra so se s slovesnim bogoslužjem zahvalili za srečno opravljeno delo. Januarja 1924 so bili dokončno pripravljeni načrti za notranjost cerkve in še isti mesec so sklenili pogodbe z izvajalci posameznih vrst del.
Slovesnost posvečenja
Veliko dogodkov in slovesnosti se je zvrstilo že v času priprave na posvečenje. V Ljubljani je bil v dneh od 6. do 8. septembra 1924 »marijanski kongres«, v katerem so se zvrstile številne prireditve. Za zaključek, 8. septembra, pa so načrtovali slovesnost posvetitve cerkve Marije Pomočnice na Rakovniku.
Nekaj dni pred slovesnostjo so prišli na Rakovnik mladi salezijanci in novinci z Radne, kar 30 jih je bilo, med katerimi je bil Božji služabnik Andrej Majcen. Bilo je potrebno postoriti še toliko stvari in delovnih rok ni bilo nikoli dovolj. Temeljito so pospravili notranjost cerkve in odstranili vse, kar bi lahko bilo moteče pri cerkvenem obredu. Cerkev je bila nato okrašena, kot se je spodobilo za izredno priložnost.
Dnevnik Slovenec je že pred slovesnostjo (7. septembra) predstavil značilnosti rakovniške cerkve: »Cerkev Marije Pomočnice se dviga na prijaznem gričku, približno 300 m proč od Dolenjske ceste. Ima obliko latinskega križa, zidana je na zunaj v sirovem zidu, kar le še poveča veličastnost stavbe. Pročelje je deloma iz lepo izdelanega umetnega kamna. V sredini pročelja, visoko med zvonikoma se dviga majhna kapelica s kipom Marije Pomočnice. Povprečna ladja se na zunaj konča na vsaki strani s 24 m visokima stikoma. Zvonika sta visoka 35 m in 50 cm. Posebno vrhnji del je zgrajen povečini z umetnim kamnom. Na vrhu sta odrezana, ter se končata s teraso in s štirimi kratkimi stolpiči ob voglih.
Notranjost cerkve napravi že na prvi pogled najboljši vtis. Oboki se dvigajo visoko 20 m. Na vsaki strani glavne ladje so tri okna visoka 4 m in široka 80 cm. Povprečna ladja ima na vsaki strani po eno veliko okno, dolgo 6 m in široko 3 m. Ravno tako okno je v pročelju nad vhodom. Na vsaki strani povprečne ladje je 8 m visok kor. Na desnem koru bo prostor za orgle in za pevce.
Veliki oltar je iz italijanskega marmorja. Nad oltarjem se dviga visok lesen baldahin, ki sloni na štirih stebrih. Dva prednja stebra sta iz marmorja, druga dva pa sta provizorično lesena, ker marmornatih ni bilo mogoče pravočasno izdelati. Prižnica je na evangeljski strani. Je iz gorenjskega marmorja, lepo delo kiparske umetnosti.
Cerkev je dolga v notranjščini 33 m in 30 cm. Širokost znaša 13 m 80 cm. Povprečna ladja je dolga 22 m. Sloga, v katerem je zidana cerkev, ni tako lahko določiti, ker ne posnema nobenega izmed tradicionalnih slogov. Po svojih šiljastih lokih, po svojem kipenju navzgor, nas najbolj spominja na gotiške stavbe.«
Osrednje dejanje posvetitve cerkve se je izvršilo v ponedeljek 8. septembra dopoldne. Obred je opravil apostolski nuncij Pellegrinetti v latinskem jeziku. Za ljudstvo je bila ob istem času maša na notranjem dvorišču zavoda. »Ko pa je bilo posvečenje končano, so ljudje takoj napolnili cerkev,« je zapisal kronist. »Ob 10. uri je bila v cerkvi prva slovesna pontifikalna maša, ki jo je daroval apostolski nuncij. Mogočen zbor je pod vodstvom g. Lavriča in njegove soproge ter ob spremljavi velikega orkestra izvajal lepo latinsko mašo in veličastne Marijine pesmi. Na koncu je kardinal Cagliero podelil blagoslov.«
Pomemben del vseh marijanskih slovesnosti pa je bila popoldanska procesija. Ljudstvo se je zbralo na trgu pred križevniško cerkvijo (danes Trg francoske revolucije), kjer je bil pred Turjaško palačo (danes Mestni muzej) postavljen lep oltar in na njem sredi cvetja kip rakovniške Marije Pomočnice. Kronist je zabeležil: »Dolga pot od Križank do Rakovnika je komaj zadostovala, da so se vsi v procesijo uvrstili. Prvi del procesije je bil že na Rakovniku, ko so se zadnji pred križevniško cerkvijo še uvrščali v sprevod. Ljudstvo je stopalo v šesterostopu. Ko je procesija prišla na Rakovnik, je šla skozi Marijino svetišče in se razlila po zgornjem in spodnjem dvorišču. Pogled na ljudstvo in na zastave, ki so blestele v sončni svetlobi, je bil veličasten. Iz vseh grl in iz vseh src je zadonela mogočna zahvalna pesem.«
Zvečer 8. septembra 1924 je v dvorani Union potekala zaključna akademija, kjer so povzeli dogodke preteklih dni in pomen praznovanj. »Dr. Walland, ravnatelj salezijanskega zavoda na Rakovniku, se je poslovil od Marije Pomočnice predvsem v imenu salezijanskega kardinala Cagliera, ki je na poseben način vklenil v svoje srce Slovence in Ljubljano – kar je izrazil tudi v poslovilu od stolnega kapitlja in ljubljanske duhovščine po končani slovesnosti na Rakovniku – in v imenu vseh salezijanskih sotrudnikov ter končal z mislijo, da naj ljubezen do Marije vodi vse naše mišljenje in delovanje,« je poročal Slovenec (9. september).
Povzeto po: Bogdan Kolar, Cerkev Marije Pomočnice – pogled v zgodovino, v: O Marija, Pomočnica bila si in boš nam ti, Bilten ob praznovanju 100. obletnice posvetitve cerkve Marije Pomočnice.
