Pred dobrim mesecem dni nas je zapustil papež Frančišek, papež usmiljenja in sočutja. Njegovo življenje, nauk in pastoralni slog nas spominjajo, da sočutje ni šibko ali minljivo čustvo. Nasprotno, usmiljenje in sočutje sta bistveni lastnosti Svete Trojice in Jezusovega Srca. Sta živa duša misijonske Cerkve.
Sočutje je po Frančiškovih besedah preobražujoča sila, ki prihaja iz srca Cerkve in izraža njeno najglobljo identiteto. V apostolski spodbudi Veselje evangelija to jasno pove: »Misijon v srcu ljudstva ni del mojega življenja ali okrasek, ki ga lahko odvržem. Poslanstvo ni privesek ali dodatna zadeva življenja. Poslanstvo je nekaj, česar ne morem iztrgati iz svojega bitja, razen če se hočem uničiti« (VE 273).
Salezijanski misijonski namen, ki nas vabi, da prosimo za dar sočutja in usmiljenja v naših odnosih s tistimi, h katerim smo poslani, dobiva novo nujnost. Ne gre zgolj za to, da delamo dobro ali opravljamo pastoralno nalogo. Gre za to, da se pustimo dotakniti, ganiti, oblikovati in preobraziti bolečini drugih. Papež je v pridigi leta 2015 dejal: »Danes je Cerkev mati, je naša mati. Je mati in hodi z nami, joka z nami … Cerkev, ki ne joka, je hladna Cerkev, ki ne čuti bolečine svojih otrok. Cerkev, ki ne joka, ne more biti mati.«
Po tej misli bi lahko s popolno jasnostjo rekli: salezijanska družba, inšpektorije, skupnosti, salezijanci, člani salezijanske družine, ki ne čuti bolečine mladih in ni sposoben jokati z njimi, se ne more imenovati mati, oče, brat ali prijatelj. Salezijansko poslanstvo pravzaprav ne izhaja iz naših strateških načrtov ali tehnično-pastoralnih projektov, temveč iz občutljivega srca, kot je bilo don Boskovo, ki je, ganjen od Kristusove ljubezni, jokal v mladinskem zaporu in te solze spremenil v konkretna dejanja. Ustanovil je salezijanski oratorij kot družinski dom, šolo, cerkev in dvorišče, ki vrača upanje in nasmehe tistim, ki jih je ta svet pozabil.
Danes smo bolj kot kdaj koli poklicani, da se pustimo ganiti istemu sočutju, ki nas žene, da smo »izhajajoča« salezijanska družina z vrati, odprtimi za vse. Frančišek je imel raje »obtolčeno Cerkev, ki je ranjena in zamazana, ker je šla ven na ceste, kakor pa bolno Cerkev, ki se zaradi svoje zaprtosti in lagodnosti oklepa lastnih varnosti« (VE 49). Naj nas usmiljenje in sočutje spreminjata v živo navzočnost nežnosti in pravičnosti, sposobne jokati, ljubiti in delovati s Kristusovim Srcem, prave misijonarje po don Boskovem vzoru.
Jorge Mario Crisafulli, vrhovni svetovalec za misijone, v: Cagliero 11, junij 2025