Don Bosko je v okrožnici julija 1885 zapisal: »Dobra knjiga lahko stopi v domove, kamor duhovnik ne more … Včasih ostaja zaprašena na kaki mizici ali v knjižnici. Nihče ne misli nanjo. Pride tudi ura samote ali žalosti, bolečine ali dolgočasja, potrebe po razvedrilu ali strah pred prihodnostjo in ta zvesta prijateljica otrese svoj prah, odpre svoje liste …«.
»Brez knjig ni branja in brez branja ni znanja; brez znanja ni svobode,« sem prebral na spletu. Ne vem, ali je to napisal nostalgik ali ljubitelj knjig ali kakšen dober poznavalec Cicerona.
Don Bosko je takoj, ko je končal študij, postal pisatelj in nekatere njegove knjige so kasneje postale pristne uspešnice z desetinami izdaj in ponatisov. Ko je ustanovil salezijansko družbo, je povabil svoje mlade sodelavce, da počnejo enako. Ustanovil je lastno tiskarno in jo postavil v oratoriju v Valdoccu. V času, ko je bilo tri četrtine Italijanov nepismenih, je v omenjeni okrožnici zapisal: »Če knjige v družini ne bere tisti, ki mu je namenjena ali darovana, jo bere sin ali hči, prijatelj ali sosed. Knjiga gre v kaki deželi včasih skozi sto rok. Samo Bog ve za dobro, ki ga napravi knjiga v kakem mestu, v potujoči knjižnici, v kaki družbi, v bolnišnici ali ko jo kdo podari v znamenje prijateljstva.« Nadalje dodaja: »V manj kot tridesetih letih se je spisov ali zvezkov, ki smo jih razdelili med ljudi, nabralo okoli dvajset milijonov. Če so nekatere knjige ostale zapostavljene, so imele druge vsaka po sto bralcev in zato lahko z gotovostjo verjamemo, da je število tistih, ki so jim naše knjige koristile, veliko večje od števila izdanih zvezkov.«
Z malo domišljije bi lahko rekli, da je don Boskova založniška mreža na nek način napovedovala današnjo spletno sporočanje, ki je dostopno vsakomur, ki kot potepuh hodi sam, kot tudi e-knjigo, edinstveno bralni krizi zadnjih let, ki zabeli nove kupce in nove bralce.
Tekma
Konkurenca branju knjig je močna: danes preživimo ure in ure z očmi uprtimi v Facebook, WhatsApp in Instagram, bloge in platforme vseh vrst, pošiljamo in prejemamo sporočila, gledamo in pošiljamo fotografije, gledamo videoposnetke in poslušamo glasbo. Vse to so same po sebi lepe, dobre in prave stvari, toda ali lahko nadomestijo branje dobre knjige?
Nekateri dvomi so upravičeni. Družbeni mediji večinoma spodbujajo nekakšno kulturo minljivega, fragmentarnega – ne da bi takoj pomislili na poplavo lažnih novic – kjer vsako novo sporočilo izniči prejšnje. Že sama imena so zgovorna: SMS – »storitev kratkih sporočil«, Tvit – ptičje žvrgolenje, Instagram – hitra slika, objavljena na licu mesta. Posredujejo hitre informacije, kratko deljenje izkušenj in razpoloženj z ljudmi, s katerimi smo v stiku.
Dobre in premišljene knjige znajo sprožiti vprašanja, nam omogočiti, da poglobljeno zaznamo lepoto, ki jo najdemo v naravi in v umetnosti vseh oblik, v solidarnosti med ljudmi, v strasti in v srcu ter jo vložimo v vsako naše dejanje. In ne le to, obsežna splošna kultura, ki jo podajajo predvsem zgodovinske knjige, ponuja vodstvenim slojem prožnost, sposobnost orientacije, širino obzorij, ki v kombinaciji z veščinami omogočajo človeško dvigovanje in izbiro novih poti. Deficit te kulture se močno kaže v zadnjem obdobju.
Don Boskova knjižnica
Don Bosko je s širjenjem knjig, z valdoško knjižnico s 15 tisoč knjigami, s tiskarno, s knjižnicami posameznih salezijanskih hiš, z množico salezijancev, ki so pisali knjige za mlade, poskrbel za rast tisočev mladih v »poštene državljane in dobre kristjane«. Kako žalostno je, da danes približno pol milijona otrok v Italiji obiskuje šole brez knjižnic! Seveda je lažje in donosnejše graditi nove trgovske centre, vrhunske kinematografe, multinacionalne verige, ki se ukvarjajo s tehnologijo in inovacijami.
Papirnate ali spletne knjige in knjižnice danes, zahvaljujoč tehnologiji, ponujajo zelo zanimive storitve na daljavo različnih vrst, vse dokler nam pomagajo rasti v človečnosti. Vendar pod enim pogojem: da so berljive in dostopni vsem, tudi nedigitalnim domorodcem, tudi tistim brez orodij najnovejše generacije, tudi tistim, ki živijo v zapostavljenih razmerah.
Don Bosko je v omenjeni okrožnici zapisal: »Spomnite se, da je sv. Avguštin, škof, učitelj literature in odličen govornik, imel rajši neprimeren jezik in nobene elegance v slogu, kakor da bi tvegal, da ga ljudje ne bi razumeli.« To don Boskovi otroci počnejo še danes, s knjigami, z informativnimi bilteni, z videi in gradivi, objavljenimi na spletu, ki danes tako kot včeraj krožijo v vseh jezikih vsepovsod, do konca sveta.
Francesco Motto SDB