Mladi salezijanec Daniel Taabu, rojen v Demokratični Republiki Kongo, opravlja vzgojno prakso v Želimljem, kjer s svojo navzočnostjo in delom prinaša upanje ter navdihuje mlade in starejše. Njegova zgodba je zgodba o moči vere, predanosti in neomajnem upanju. Njegove besede odsevajo globoko predanost salezijanskemu poslanstvu, ljubezen do mladih in trden pogled naprej kljub izzivom, s katerimi se sooča v današnjem svetu.
Daniel, lahko na kratko opišeš svoje otroštvo in življenje v rojstni deželi, Demokratični Republiki Kongo?
Moje otroštvo je bilo obdano s toplino in skrbjo v krščanski družini iz Lumbašija na jugu Konga. Kot eden izmed petih otrok, četrti po vrsti, sem bil del velike bratske in sestrske skupnosti. Življenje doma je bilo preprosto, a polno radosti in igre, predvsem pri salezijancih, kjer smo se s prijatelji predajali nogometu, košarki in drugim športom. Salezijanska osnovna šola, ki so mi jo izbrali starši, mi je poleg izobraževanja ponudila tudi nepozabne trenutke na oratoriju, kamor sem prišel kot udeleženec in kasneje postal animator.
Kako si se odločili za redovniški poklic? Kakšen je bil odziv družine?
Moja pot do redovništva ni bila načrtovana od vsega začetka. Sprva sem sanjal o poklicu zdravnika, da bi lahko pomagal ljudem v Afriki. V dijaškem domu, kjer sem bival, sem se pridružil misijonski skupini mladih, kar je v meni prebudilo globoko občudovanje do dela in predanosti salezijancev. Po maturi sem se po globokem premisleku in z blagoslovom moje globoko verne družine odločil za vstop v salezijansko skupnost. Sprva je bilo težko, a moja družina in širša skupnost sta me močno podprli.
Kaj te je spodbudilo, da si napisal prošnjo za misijone?
Želja po misijonarstvu je v meni rasla skozi leta, tudi ob branju Svetega pisma in premišljevanju o svoji poklicanosti. V noviciatu v Zambiji, kjer sem delil življenje z novinci iz različnih držav, sem doživel salezijanstvo v njegovi pristni obliki. Zakaj? 24 mladih, ki smo vstopili v noviciat, je prihajalo iz osmih različnih držav. Z raznolikostjo, ki smo jo živeli, smo vsi goreli za pričevanje Božje ljubezni do mladih. Spoznal sem, da je potreba po misijonarjih velika, in moja želja, da postanem misijonar, ni bila vezana na določeno lokacijo, temveč na željo biti tam, kjer sem najbolj potreben.
Kakšni občutki so te prevevali, ko si izvedel, da odhajaš v Slovenijo?
Odločitev za odhod v Slovenijo je prišla v času, ko sem bil prežet s čustvi žalosti in izgube zaradi smrti očeta. To obdobje je bilo eno najtežjih v mojem življenju, a hkrati tudi obdobje, ko sem čutil najmočnejšo Božjo prisotnost ob sebi. Zavedanje, da odhajam v deželo, ki je bila mojemu srcu tuja, v kulturo, ki je bila drugačna od vsega, kar sem poznal, me je napolnilo s strahom, a hkrati z globokim občutkom miru in zaupanja v Božjo voljo. Bila je pot vere, pot, na kateri sem čutil, da ničesar ne počnem sam, da me vodi neka višja sila. Prvo leto v Sloveniji je bilo polno izzivov, a tudi neverjetnih srečanj in globokih zadovoljstev. Počutil sem se kot del širše skupnosti, ki me je sprejela odprtih rok, kljub temu da sem bil daleč od doma.
Kako gledaš na Slovenijo in salezijansko delo tukaj?
Po več kot letu dni v Sloveniji sem se zaljubil v njeno neizmerno lepoto, v njene ljudi in bogato kulturo, ki zrcali globoko spoštovanje do preteklosti, hkrati pa se zrelo sooča z izzivi sodobnosti. Salezijansko delo me navdihuje vsak dan; je pravo potovanje srca, polno ljubezni, predanosti in nesebičnega služenja. Kljub temu da današnja družba mladim postavlja številne ovire, od individualizma do brezbrižnosti, vidim v očeh mladih iskrico upanja, željo po pripadnosti, smislu in pristnih medčloveških odnosih. Moja vera v to, da lahko z Božjo pomočjo naredimo razliko, se vsak dan krepi. To je pot, ki zahteva veliko odrekanja, a hkrati nudi nepopisno radost in zadovoljstvo, ko vidiš, kako majhna dejanja ljubezni lahko spremenijo življenje mladih na bolje.
Kako doživljaš slovensko mladino?
Doživljam, da mnogi mladi šolo vidijo kot breme, ne pa kot priložnost. To me spodbuja k razmišljanju o mladih v Afriki, ki bi dali vse, da bi imeli možnosti izobraževanja, ki je na voljo tukaj. Ali mladi, ki živijo na področjih, kjer je vojna ali lakota. Ja, njim je težko. Mladim v Sloveniji želim pomagati razumeti, da imajo moč in priložnost narediti nekaj dobrega za svojo skupnost in državo.
Kaj bi sporočil našim bralcem?
Želim izraziti svojo globoko hvaležnost vsem, ki ste me sprejeli in podprli na moji poti. Sporočam, da lahko kultura srečanja in dialoga med nami prinaša obilo dobrega. Vabim vas, da skupaj s salezijanci delamo dobro za mladino, ki se danes sooča z mnogimi izzivi. Prosim, molite zame in za vse misijonarje, da bomo lahko nadaljevali s poslanstvom s pogumom in zaupanjem.
Pogovor je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 2024/2.
