Danes lahko svetnika dokaj enostavno prepoznamo, pred stoletjem pa ni bilo tako, zato je bilo srečanje z njim izkušnja, ki je ostala vtisnjena v misli in srca srečnežev. Tako se je zgodilo francoskemu opatu trapistu patru Edmondu Obrechtu (1852-1935). Davnega leta 1934, ko je bil don Bosko razglašen za svetnika, je tri dni po slovesnem dogodku uredniku ameriškega katoliškega tednika Louisville Record zaupal, da je osebno srečal novega svetnika, se z njim rokoval in z njim obedoval. Kaj se je zgodilo? Dogodek je opisan v njegovem življenjepisu.
Edmond Obrecht, rojen leta 1852 v Alzaciji, je pri 23 letih postal trapist. Ko je leta 1879 postal duhovnik, so ga poslali v Rim za tajnika generalnemu prokuristu treh trapistovskih vej, ki so se leta 1892 ponovno združile v en sam red z vrhovno hišo v Rimu.
Med bivanjem v Rimu je neko prosto nedeljo izkoristil za praznovanje s cistercijanskimi brati v baziliki Jeruzalemskega križa. Naslovni škof bazilike je bil rimski vikar, kardinal Lucido Maria Parocchi, ki mu je pater Edmond smel večkrat asistirati pri slovesnih svetih mašah, zato se je z njim zbližal.
14. maja 1887 je bila načrtovana posvetitev cerkve Srca Jezusovega poleg sedanje postaje Termini v Rimu: veličastne cerkve, ki je don Boska stala celo bogastvo in za katero je dal »telo in dušo«, samo da bi jo uspel dokončati. Uspelo mu je in kljub že odločno ogroženemu zdravju – umrl je osem mesecev kasneje – se je želel udeležiti slovesnega obreda posvetitve.
Pri zelo dolgem opravilu (pet ur za zaprtimi vrati) je kardinala Parocchija spremljal pater Edmond. Zanj je bila to nepozabna izkušnja. Če 50 let je zapisal: »Med tistim dolgim obredom sem imel veselje in čast sedeti poleg don Boska v prezbiteriju cerkve in po posvetitvi sem sedel za isto mizo kot on in kardinal. To je bilo edinokrat v mojem življenju, da sem prišel v tesni stik z razglašenim svetnikom. Globok vtis, ki ga je naredil name, je za vedno ostal v mojih mislih vsa ta dolga leta.«
Pater Edmond je veliko slišal o don Bosku, kako je v času prekinitve diplomatskih odnosov Svetega sedeža z novo Kraljevino Italijo užival veliko spoštovanje in vpliv med takratnimi politiki. Časopisi so poleg tega pisali o njegovih posegih za rešitev nekaterih resnih vprašanj v zvezi z imenovanjem novih škofov in prevzemi premoženja posameznih škofij.
Pater Edmond se ni zadovoljil s to nepozabno izkušnjo. Kasneje je ob priložnosti potovanja obiskal Turin in si ogledal veliko don Boskovo salezijansko delo. Zelo ga je prevzelo in ni si mogel kaj, da se ne bi veselil dneva njegove beatifikacije (2. junija 1929).
Post Scriptum
Dan pred posvetitvijo cerkve Srca Jezusovega, 13. maja 1887, je papež Leon XIII. v Vatikanu sprejel don Boska v enourno avdienco. Do njega je bil zelo prijazen in se je celo šalil ob dejstvu, da se je don Bosko čutil bliže smrti (pa je bil mlajši od papeža). Don Bosku se je porodila misel, ki si je morda ni upal povedati papežu osebno. To je storil nekaj čez kakšen dan, 17. maja, tik pred odhodom iz Rima: papeža je prosil, ali lahko v celoti ali delno plača stroške fasade cerkve. Šlo je za lepo vsoto, 51.000 lir [230.000 evrov, v primerjavi z danes]. Pogum ali predrznost? Izredna samozavest ali preprosta brezsramnost? Dejstvo ostaja, da se je čez nekaj mesecev, 6. novembra, don Bosko vrnil k namenu in prosil za posredovanje monsinjorja Francesca della Volpeja, papeževega hišnega prelata, da bi pridobil, kot je zapisal, »vsoto 51.000 frankov, ki jih ljubeznivost svetega očeta nameni plačati … naš ekonom gre v Rim, da bo poravnal stroške te gradnje in upa na najboljši odziv.« Zagotovil je, da »naše sirote vsak dan molijo za njegovo svetost.« In sklenil: »Oprostite za moje slabo in grdo pisanje. Ne morem več pisati.«
Ubogi don Bosko: maja je v tisti cerkvi, ko je na oltarju Marije pomočnice daroval sveto mašo, večkrat jokal, ker je videl uresničitev svojih devetletnih sanj. Toda šest mesecev kasneje je bilo njegovo srce še vedno v stiski zaradi velikih dolgov te cerkve, saj je čutil, da se bliža čas njegove smrti. Zanjo je res porabil več let, »vse do zadnjega diha.« A to ve le malokdo od deset tisočev ljudi, ki vsakodnevno hodijo mimo cerkve s postaje Termini na ulico Via Marsala.
Francesco Motto, SDB, Salezijanski zgodovinski inštitut