Ob odhodu papeža Frančiška v večnost sta sporočilo objavila svetovni koordinator Zveze salezijancev sotrudnikov Antonio Boccia in predsednik Svetovne zveze bivših don Boskovih gojencev Bryan Magro.
Dragi prijatelji salezijanci sotrudniki, danes so naša srca polna žalosti zaradi novice, ki se nas je globoko dotaknila: sveti oče se je vrnil v Očetovo hišo.
V tem trenutku bolečine in tišine čutimo potrebo, da se združimo v molitvi kot prava družina, z istim srcem in isto vero. Naš Načrt apostolskega življenja nas vabi k sinovski vdanosti papežu in danes čutimo, kako res je, da so nam njegova navzočnost, njegov zgled in njegove besede vodilo, luč in tolažba.
Zahvaljujemo se Gospodu, da nam ga je dal: dobrega in zvestega pastirja, ki je do konca ljubil Cerkev iz vsega srca.
Skupaj molimo, da bi ga Gospod sprejel v svoje naročje in da bi Sveti Duh še naprej vodil njegovo Cerkev v tem času prehoda ter nas podpiral z močjo upanja in občestva.
Naj bo naša molitev trenutek resnične edinosti, da bo vsa Cerkev občutila živo in tolažilno navzočnost Duha. Tudi v bolečini ostajamo enotni, kot otroci ob materi.
Naj nas spremljajo preproste, a močne don Boskove besede: ‘Ljubite, častite, spoštujte papeža, namestnika Jezusa Kristusa na zemlji. Kdor je s papežem, je na strani Boga.’
Z iskreno naklonjenostjo in družinskim duhom,
Antonio Boccia, svetovni koordinator Zveze salezijancev sotrudnikov
Papež Frančišek je bil pravi pastir, ki je zapustil svojo čredo, da bi se vrnil k svojemu gospodarju in Očetu, tja, kamor vsi spadamo. Njegov odhod s tega sveta v večnost je pustil rodovitno praznino, globoko izgubo, svet v žalovanju in veliko čast v izpolnitvi njegovega pastoralnega poslanstva.
Za seboj pušča dediščino cvetoče Cerkve, ki hrepeni po bližini s svojimi ljudmi, v želji po socialni in ekološki pravičnosti, v iskanju ljubezni in sprejemanja ter po mirnem svetu, ki konča vse konflikte.
Odprl je vrata Cerkve, da sprejme vsakogar, ne glede na veroizpoved, jezik, identiteto ali državljanstvo. Vse je sprejel k mizi človeštva, ki poskuša podirati ovire in služi ljubezni, pravičnosti, miru in upanju.
Bil je močan zagovornik vseh, ki živijo na obrobjih skupnosti, znotraj in zunaj Cerkve. V Cerkvi je ustvaril pogumne prostore za vse tiste, ki so bili zaznamovani. S svojim nasmehom je ljubeče nudil upanje!
Svojega pontifikata ni živel v odmaknjenosti, temveč med odrinjenimi. Bil je njihov glas. Odločil se je biti blizu revnim, zaznamovanim, migrantom, zapornikom, beguncem, bolnim, starejšim, brezdomcem in vsem, ki so v stiski. Pozval nas je, naj ne le molimo za te ljudi, ampak naj ukrepamo in postanemo učenci spremembe za tiste, ki jih najbolj potrebujejo.
Za nas, don Boskove bivše gojence in njegove prijatelje je bil eden izmed nas! Z veseljem se je spominjal časa, preživetega v salezijanski župniji, ko je obiskoval svojo babico in na salezijanski šoli v Ramos Mejii leta 1948. S spoštovanjem se je spominjal svoje salezijanske vzgoje in živel izjemno življenje kot pravi don Boskov sin, pošten državljan in dober kristjan.
Ko ovekovečamo njegovo navzočnost med nami, še naprej prinašajmo luč tja, kjer je tema, prinašajmo upanje tja, kjer upanja ni, spreminjajmo krivico v pravičnost, namesto brezbrižnosti pokažimo skrb do okolja, sprejemajmo tiste, ki niso dobrodošli, prinašajmo ozdravitev vseh bolečin in razklanosti. Ohranimo njegovo dušo med nami.
Z najglobljim spoštovanjem in bratsko naklonjenostjo v don Bosku,
Bryan Magro, predsednik Svetovne zveze don Boskovih bivših gojencev
Foto: © Vatican Media