Salezijanska družina je v odzivu na poziv k misijonski dejavnosti po don Boskovih misijonskih sanjah navzoča tudi med domorodnimi prebivalci Xavante v misijonu Sangradouro v brazilski zvezni državi Mato Grosso. Prek inkulturirane evangelizacije se zavzema za oznanjevanje Jezusove dobre novice zlasti mladim.
Letos salezijanska družba praznuje 150. obletnico prve salezijanske misijonske odprave, dogodka, ki je zaznamoval zgodovino Družbe, ponovno potrdil osrednjo vlogo don Boskovih misijonskih sanj in nakazal nove smernice za nastajajočo salezijansko stvarnost. Ob odhodu iz Genove je don Bosko prosil misijonarje, naj »storijo vse, kar lahko, ostalo pa bo naredil Bog«. Ko se soočimo s tem pozivom, hitro spoznamo, da v misijonu ni mogoče varčevati z napori za oznanjevanje Jezusa Kristusa in za obrambo življenja; in hkrati, da misijonarji ne delujejo sami, ker je Božja milost tista, ki deluje in uresničuje, kar je treba storiti, ter vzpostavlja sorazmerje med človeško predanostjo in Božjim prispevkom.
Don Bosko je sanjal, da se je znašel med staroselci Patagonije. Danes, 150 let po odhodu prvih salezijanskih misijonarjev, salezijanski misijon Mato Grosso nadaljuje z uresničevanjem ideala teh sanj: biti navzoč med domorodnimi ljudstvi ter ohranjati odločnost in prijaznost pionirjev. Kot je zapisano na spletni strani brazilske salezijanske inšpektorije Campo Grande, se je »s prihodom salezijancev v Mato Grosso leta 1894 pomoč domorodnemu prebivalstvu povečala. Najprej so se izkrcali v koloniji Teresa Cristina leta 1894; nato je bil na vrsti Sangradouro leta 1906 in končno São Marcos leta 1957«.
Salezijanski misijonar v Sangradouru Juan Carlos Ingunza pravi: »Ljudstvo Xavante se je iz različnih razlogov za pomoč obrnilo na salezijanske misijonarje. Skupnost jih je toplo sprejela in po korakih se je salezijanska navzočnost v Sangradouru popolnoma posvetila domorodcem.«
Skupnost Sangradouro
Skupnost Sangradouro, posvečena svetemu Jožefu, zaobjema 68 vasi. Vodi jo salezijanec Amércio Rezende de Oliveira, ob njem pa delujejo Joseph Tran Van Lich (misijonar ad gentes iz Vietnama), Juan Carlos Ingunza Uscola (misijonar ad gentes iz Španije), brat Altair Gonçalo Monteiro da Silva in salezijanski študent na vzgojni praksi Gabriel Coelho.
Po Rezendejevih besedah se poslanstvo, ki ga salezijanski misijonarji opravljajo med ljudstvom Xavante v Sangradouru, izvaja z različnimi dejavnostmi: oratorij, obhajanje svetih maš, kateheze, pomoč v hrani, zdravilih in oblačilih s strani različnih salezijanskih ustanov v inšpektoriji, spremljanje družin, različni tečaji za ženske in mlade ter obhajanje zakramentov v skladu z njihovimi navadami. Poleg tega sta tako misal kot lekcionar prevedena v jezik ljudstva Xavante, kar krepi osredotočenost na inkulturirano evangelizacijo, saj prebivalcev omogoča molitev v lastnem jeziku.
V tem kontekstu salezijanec Van Lich dodaja, da lokalnim družinam priskrbijo sadna drevesa za gojenje, organizirajo tečaje portugalščine, nudijo pomoč starejšim in bolnim v vaseh in posvečajo stalno pozornost mladim s študijem glasbe v njihovem jeziku, s čimer krepijo njihovo kulturo in identiteto. Nazadnje je tu še nedeljski oratorij s športom, igrami, prigrizki, salezijanskimi sporočili za lahko noč, poleg drugih dnevnih dejavnosti po vaseh.
Izzivi
Don Boskovi sinovi na vprašanje o večjih izzivih svojega poslanstva odgovarjajo, da je glavna težava jezik, saj pogosto potrebujejo prevajalce. Številni staroselci ne delajo več neposredno na poljih, kot so nekoč. Obstaja tudi zaskrbljenost glede zdravja, saj je veliko diabetikov, čeprav uživajo pomoč Enote za osnovno zdravstveno varstvo. Opozarjajo še, da formalna izobrazba, torej šolanje, ni več v pristojnosti salezijancev, kar predstavlja veliko izgubo za misijon.
V duhu praznovanja 150. obletnice prve misijonske odprave salezijanec Ingunza Uscola poudarja pomen misijona ad gentes za salezijansko družbo: »Salezijanec, ki ga vrhovni predstojnik pošilja k sodelovanju v neko salezijansko navzočnost, je oseba, ki skuša nadaljevati v istem duhu kot pionirji pred njim.
Od njih smo se naučili spoštovati kulturo in identiteto prebivalstva ter se boriti za priznanje njihovih pravic. Najpomembnejše pri misijonskem delovanju je biti navzoč med njimi, pri njihovih obredih, plesati z njimi, spoštovati njihovo kulturo, biti prisoten v njihovem življenju. Jezusov evangelij moramo oznanjati na inkulturiran način. S svojo navzočnostjo smo Jezusovo znamenje.«
Obhajanje 150. obletnice prve salezijanske misijonske odprave je povabilo, da se ozremo na salezijansko misijonsko identiteto in duhovnost ter ponovno premislimo o poslanstvu, soočeni s trenutnimi konteksti, zlasti tistimi, ki mladim predstavljajo izziv človeškega dostojanstva. Salezijanska družba, zvesta Jezusovi misijonski nalogi, je v službi Božjega kraljestva, v don Boskovem duhu, in pod geslom obletnice – zahvala, premislek, ponovni zagon – skuša odgovoriti na aktualne klice, na novo označuje svojo navzočnost sredi različnih misijonskih front, v dialogu z različnimi stvarnostmi, s sinodalno držo in predlogom Cerkve v izhodu.
Jose Cleudo Matos Cardoso, brazilski Salezijanski vestnik
