Zgodovina cerkve Srca Jezusovega v Rimu, ki je danes bazilika, je precej znana. Ljudje, ki izstopajo ali prestopajo na sosednji postaji Termini, jo zelo obiskujejo. To je zgodba, polna don Boskovih težav in naporov vseh vrst med gradnjo cerkve (1880–1887), a tudi vir veselja in zadovoljstva, ko je bila dokončana (1887).
Manj znana pa je zgodovina nastanka »hiše usmiljenja in ljubezni, ki sprejme vsaj 500 mladih«, ki jo je ob cerkvi želel postaviti don Bosko. Izjemo aktualna zasnova ustanove … izpred 140 let! Don Bosko jo osebno predstavi v januarski številki Salezijanskega vestnika iz leta 1884: »Danes je na stotine in tisoče ubogih otrok, ki tavajo po ulicah in trgih Rima, v nevarnosti za svojo vero in dobro moralo. Kot sem vam že poudaril ob drugih priložnostih, gre veliko mladih bodisi samih ali s svojimi družinami v to mesto ne samo iz različnih delov Italije, ampak tudi iz drugih držav, z upanjem, da bodo našli delo in zaslužek; a razočarani nad svojimi pričakovanji kmalu zapadejo v revščino in tvegajo, da jim bo šlo slabo, posledično pa bodo pristali v natrpanih zaporih.«
Analizirati stanje mladine v večnem mestu ni bilo težko: zaskrbljujoč položaj »uličnih otrok«, italijanskih ali tujih, je bil viden vsem, civilnim in cerkvenim oblastem, rimskim meščanom ter množici bużżurrov [tako so v Rimu imenovali prišleke s severa Italije, predvsem iz Piemonta] in tujcev, ki so prihajali v mesto, ko je bilo razglašeno za prestolnico Kraljevine Italije (1871).
Don Bosko, ki v mestu zaradi svojega piemontskega porekla ni bil vedno dobro sprejet, je sotrudnikom predlagal svojo rešitev: »Hiša presvetega Srca Jezusovega bi imel namen sprejemati uboge in zapuščene mlade, ki prihajajo iz katerega koli mesta v Italiji ali iz drugih držav sveta, jih izobraževati v znanosti in veri, jih poučevati v kakšni umetnosti ali poklicu in jih tako oddaljiti iz preddverja zaporov ter vrniti njihovim družinam in civilni družbi kot dobre kristjane, poštene državljane, sposobne, da si z lastnim trudom zaslužijo častno preživetje.«
Pred svojim časom
Sprejem, vzgoja, poklicno usposabljanje, integracija in socialna vključenost: ali ni to prednostni cilj vseh mladinskih politik v korist priseljencev danes? Don Bosko je imel s tem izkušnje: 30 let so v Valdoccu sprejemali mlade iz različnih delov Italije, že nekaj let so bili v francoskih salezijanskih hišah mladi italijanskih priseljencev. In ne samo to. Od leta 1875 so salezijanci v Buenos Airesu duhovno skrbeli za italijanske priseljence, ki so prihajali iz različnih italijanskih pokrajin (desetletja kasneje bo med njimi tudi Jorge Mario Bergoglio, bodoči papež Frančišek, sin piemontskih priseljencev).
Verska razsežnost
Don Boska je seveda zanimalo zveličanje duš mladih, kar je zahtevalo izpoved katoliške vere: »Extra ecclesia nulla salus«, kot so rekli. Don Bosko piše: »Drugi, tako iz mesta kot tujci, so zaradi revščine vsak dan izpostavljeni nevarnosti, da padejo v roke protestantom, ki so tako rekoč vdrli v mesto svetega Petra in postavljajo zasede zlasti ubogim in revnim mladeničem ter jim pod pretvezo, da jim ponujajo hrano in obleko, postrežejo s strupom zmote in nevere za dušo.«
Nato don Bosko pojasnjuje, kako v svojem vzgojnem rimskem projektu, lahko bi rekli, v svojem »globalnem vzgojnem dogovoru« ne zanemarja vere. Pot resnične integracije v »novo« civilno družbo ne more izključiti verske razsežnosti prebivalstva. Papeška podpora mu pride še kako prav. Je dodatna spodbuda »za ljudi, ki ljubijo vero in družbo«: »Ta hiša je zelo pri srcu svetemu očetu Leonu XIII., ki z apostolsko vnemo dela za širjenje vere in dobre morale po vsem svetu in nič ne prepušča naključju v korist otrok, ki so najbolj izpostavljeni nevarnosti. Ta hiša mora biti torej blizu srca vseh ljudi, ki ljubijo vero in družbo; blizu mora biti predvsem našim sotrudnikom, ki jim je vikar Jezusa Kristusa na poseben način zaupal plemenito nalogo, to hišo in pridruženo cerkev«.
Nazadnje don Bosko v pozivu k velikodušnosti dobrotnikov za gradnjo zavetišča ni mogel mimo izrecnega sklicevanja na presveto Srce Jezusovo, kateremu je bila posvečena sosednja cerkev: »Zagotovo lahko domnevamo tudi, da bo ta hiša zelo ugajala Srcu Jezusovemu … V bližnji cerkvi bo Božje Srce zatočišče odraslim, v sosednjem zavetišču pa bo ljubeč prijatelj, nežni oče otrok. Vsak dan bo imelo v Rimu četo 500 otrok, ki ga bodo molili, peli hvalnice in ga prosili za njegov sveti blagoslov.«
Novi časi, nova obrobja
Salezijansko zavetišče, zgrajeno kot šola za umetnost in obrt ter oratorij na obrobju mesta – ki se je takrat začel na Trgu Republike – je bilo pozneje vključeno v gradbeni načrt samega mesta. Prvotno šolo za revne in osirotele otroke so leta 1930 preselili v novo predmestje. Tu so mesto dobile razne šole (osnovna, srednja, gimnazija, licej). Nekaj časa je gostil salezijanske študente, ki so obiskovali papeško univerzo Gregoriana in nekatere fakultete salezijanske univerze. Tu še vedno deluje župnija in oratorij. Bil je osrednji sedež rimske salezijanske inšpektorije. Dolgo časa je gostil nekaj državnih uradov. Zdaj je osrednji sedež salezijanske družbe. Te strukture so animirale in še animirajo salezijanske hiše, ki so se večinoma rodile in »odraščale« na obrobjih stotin mest ali na »zemljepisnih in bivanjskih obrobjih« sveta, če uporabimo besede papeža Frančiška.
Tako kot sveto Srce v Rimu, ki še vedno ohranja majhno znamenje don Boskovih velikih »sanj«: nudi prvo pomoč priseljencem iz tretjih držav in z »Banko talentov« mladinskega centra zagotavlja hrano, oblačila in osnovne potrebščine brezdomcem na postaji Termini.
Francesco Motto, donbosco.press
