Zadnji dan, ki so ga člani 29. vrhovnega zbora salezijanske družbe preživeli v Torinu, je bil namenjen zadnjim neformalnim in bratskim izmenjavam, priložnosti za zadnje slovo od krajev, kjer se je rodila salezijanska karizma, predvsem pa večerni sveti maši v baziliki Marije Pomočnice, ki jo je vodil kardinal Ángel. Fernández Artime, zaslužni vrhovni predstojnik. Pri oltarju sta somaševala tudi njegov predhodnik Pascual Chávez Villanueva in njegov naslednik Fabio Attard.
Celotno osrednjo ladjo bazilike v Valdoccu je napolnilo okoli 230 zborovalcev, ki so se več kot 50 dni gnetli po dvoranah in dvoriščih Valdocca in iskali najboljše načine, kako prisluhniti Svetemu Duhu in tako dati konkretnost geslu zbora: »Vneti za Jezusa Kristusa, predani mladim. Za zvesto in preroško izkušnjo našega salezijanskega poklica.«
Pri sveti maši je bilo takoj zaznati duh slovesnosti, ki je verjetno predstavljala edinstven dogodek v zgodovini salezijanske družbe z navzočnostjo treh somaševalcev: vrhovnega predstojnika s svojima predhodnikoma. Med sveto mašo je potekala tudi simbolična in duhovna predaja oblasti med 10. in 11. don Boskovim naslednikom, saj zaradi obveznosti proprefekta Dikasterija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja kardinala Artimeja pred tem ni bilo možnosti osebnega srečanja z vrhovnim predstojnikom Attardom. Vse se je dogajalo ob očetovski in prijazni navzočnosti 9. don Boskovega naslednika Cháveza, ki je s svojimi pogostimi posegi na vrhovnem zboru dajal duhovno globino in povzemal vsebine zasedanj.
Kardinal Fernández Artime je ta trenutek opredelil kot »zelo pomembno praznovanje« in nadaljeval: »Vse nas vrača na začetek te dragocene pustolovščine in resničnosti, kjer je naš oče spoznal, kaj je Bog zahteval od njega, in kjer se je vse začelo. Vsi mi, s poklicnega in karizmatičnega vidika, smo rojeni tukaj. Danes je lep trenutek, da se ob koncu vrhovnega zbora zahvalimo Gospodu za takšno navzočnost Svetega Duha.«
Kardinal je med homilijo poudaril: »Kako ne bi mogli blagoslavljati in se zahvaljevati Gospodu za tolikšno milost, usmiljenje in ljubezen, s katero skrbi in bdi nad don Boskovo družino in danes še posebej nad svojimi salezijanskimi sinovi in hčerami?«
Večkrat je navajal svetega očeta, tako iz sporočila zborovalcem 29VZ kot iz okrožnice Dilexit Nos o Presvetem Srcu Jezusovem, in poudaril, da je don Boskova veličina v tem, da se je pustil dotakniti in »si pustil prebosti srce« ob položajih zapuščenosti mladih. »Prevzeti nas mora njegova sposobnost, ki ga je ganila, da je lajšal njihovo trpljenje, pozabil nase in se popolnoma usmeril v iskanje dobrega svojih fantov.«
Zato je vse salezijance pozval, naj bodo danes novi don Boski, »misijonarji ljubezni, ki se, očarani nad Kristusom, čutijo dolžne deliti to ljubezen, ki je spremenila njihova življenja«.
Spomnil je, da salezijanci po poklicu niso gospodarji nikogar, še najmanj pa mladih, so pa jim »služabniki v Gospodovem imenu«. Nato je posvaril pred skušnjavami moči in udobnega življenja ter obnovil poziv k resnični vnemi do Kristusa, da bi se posvetili fantom in dekletom današnjega časa, ki jim mora vsak salezijanec znati z iskrenim srcem reči: »Lahko se zanesete na nas. Mi obstajamo za vas in nikoli vas ne bomo zapustili!«
Nazadnje ni manjkalo sklicevanja na bratstvo, ki – kot je Artime ponavljal v svojih 10 letih vodenja Družbe – »ni naključno, niti neobvezno. Za nas je bistveno, je karizmatično in, če ga živimo pristno, ustvarja izjemno privlačnost, čar«.
Slovesno evharistično slavje, ki ga je obogatil pevski zbor bazilike, se je zaključilo s simbolično gesto: skupno minuto tihe molitve don Cháveza, kardinala Fernándeza Artimeja in vrhovnega predstojnika Fabia Attarda pred don Boskovo urno, ki so njegovemu očetovskemu in neprekinjenemu varstvu zaupali poslanstvo salezijanske družbe v korist mladih po vsem svetu.
ANS
