»VEROVAL SEM, OBLJUBIL SEM, OZDRAVEL SEM!«
Artemij Zatti: Evangelij poklicanosti in Cerkev zdravljenja
»V mozaiku naših svetih in blaženih, čeprav je bogat glede na predstavnike – ustanovitelj, soustanoviteljica, vrhovni predstojniki, misijonarji, mučenci, duhovniki, mladi -, je še vedno manjkal dragoceni okrasek podobe kakšnega pomočnika. Sedaj se tudi to uresničuje.«[1] Tako je Juan Edmundo Vecchi, osmi don Boskov naslednik, začel svoje pismo ob beatifikaciji Artemija Zattija.
Če je v »mozaiku naših svetih« manjkal kakšen kamenček, ima danes ta mozaik prav poseben sijaj, saj smo deležni velikega Gospodovega daru: 9. oktobra 2022 bo papež Frančišek kanoniziral enega od don Boskovih sinov, salezijanskega brata, italijanskega izseljenca v Argentini in medicinskega brata.
Artemij Zatti bo tako prvi salezijanski svetnik, nemučenec, razglašen za svetnika. Kanonizacija prvega salezijanskega svetnika in salezijanca brata nedvomno daje in bo dala pridih popolnosti vrsti vzorov salezijanske duhovnosti, ki jih Cerkev uradno razglaša za take.
Navajam čudovito osebno pričevanje, polno duhovne globine in vere, ki ga je dal Artemij Zatti leta 1915 v Viedmi ob odprtju nagrobnega spomenika na grobu Evazija Garroneja (1861-1911), zaslužnega salezijanskega misijonarja, ki ga je Artemij imel za pomembnega dobrotnika.
»Če se počutim dobro in sem zdrav ter lahko kaj dobrega storim svojemu bolnemu bratu, dolgujem to zdravniku duhovniku očetu Garroneju, ki mi je, ko je videl, da se moje zdravje iz dneva v dan slabša, saj sem bolehal za tuberkulozo s krvavim kašljem, odločno dejal, da če nočem končati kot mnogi drugi, naj napravim obljubo Mariji Pomočnici, da ji bom vedno stal ob strani in ji pomagal pri oskrbi bolnikov, on pa me bo v zaupanju v Marijo ozdravil.
VEROVAL sem, ker sem iz pripovedovanja vedel, da mu je Marija Pomočnica na viden način pomagala. OBLJUBIL sem, ker sem si vedno želel, da bi na kak način pomagal svojemu bližnjemu. In ker je Bog uslišal njegovo prošnjo, sem OZDRAVEL. [Podpis] Artemij Zatti«.
Vidimo, da je salezijansko življenje Artemija Zattija po tem pričevanju utemeljeno na treh glagolih, ki pričajo o njegovi velikodušni in zaupljivi trdnosti. Da bi ovrednotili dar svetosti tega velikega salezijanskega brata, želimo razmišljati o teh treh glagolih in njihovih izjemnih sadovih dobrote, da bi se globoko dotaknili želj, sanj in obveznosti naše Družbe in vsakega izmed nas ter v vseh spodbudili obnovljeno in plodno zvestobo don Boskovi karizmi.
Lik Artemija Zattija[2]
Artemij Zatti se je rodil 12. decembra 1880 v Borettu (Reggio Emilia) Albini Vecchi in Alojziju Zattiju. Kmečka družina ga je vzgojila v skromno in delavno življenje, ki ga je usmerjala preprosta, jasna in trdna vera, ki vodi in hrani življenje.
Pri devetih letih, da bi pomagal pri preživljanju družine, je Artemij delal kot delavec pri premožni družini.
Leta 1897 se je družina Zatti izselila v Argentino in se naselila v kraju Bahía Blanca. Artemij je prišel v to mesto pri sedemnajstih letih in se v družinskem okolju kmalu naučil spopadati s težavami in odgovornostmi pri delu. Najde delo v tovarni opeke, hkrati pa pod vodstvom salezijanskega duhovnika Karla Cavallija, svojega župnika in duhovnega voditelja, goji in v njem zori globok odnos z Bogom. Artemij je v svojem župniku našel pravega prijatelja, modrega spovednika ter pristnega in izkušenega duhovnega voditelja, ki ga je oblikoval v vsakodnevnem ritmu molitve in tedenskega zakramentalnega življenja. Z don Cavallijem vzpostavi duhovni in ustvarjalni odnos.[3] V župnijski knjižnici je imel priložnost prebrati Don Boskov življenjepis in se navdušil nad njim. To je bil pravi začetek njegovega salezijanskega poklica.
Leta 1900, ko je bil Artemij že v svojih dvajsetih letih, je na povabilo don Cavallija zaprosil za vstop v salezijanski aspirantat v Bernalu, mestu blizu Buenos Airesa.
Leta 1902, tik pred vstopom v noviciat, je Artemij zbolel za tuberkulozo. Don Vecchi v svojem pismu zapiše: »Predstojniki so mu zaupali skrb za mladega duhovnika, ki je zbolel za tuberkulozo, saj so bili prepričani o njegovi odgovornosti. Zatti je nalogo opravil velikodušno, vendar je pozneje poročal o isti bolezni«.[4]
Ko se je hudo bolan vrnil v Bahío Blanco, ga je don Cavalli poslal v Viedmo in ga zaupal v oskrbo salezijancu Evaziju Garroneju, ki je bil zaradi dolgoletnih izkušenj vešč zdravnik in direktor bolnišnice sv. Jožefa, ki jo je ustanovil msgr. Janez Cagliero.
Zelo pomembno se mi zdi priklicati v spomin, da je Artemij v Viedmi spoznal Zefirina Namuncuràja – zdaj blaženega – iz Buenos Airesa, ki je tako kot on zbolel za tuberkulozo. Čeprav sta bila različnih starosti, sta živela v prisrčnem prijateljstvu vse do leta 1904, ko je Zefirin odpotoval v Italijo skupaj z msgr. Janezom Caglierom.
Po dveh letih zdravljenja v Viedmi s slabimi rezultati je don Garrone povabil Artemija, naj prosi za ozdravitev na priprošnjo Device in se zaobljubi, da bo vse svoje življenje posvetil skrbi za bolnike. Po zaobljubi, ki jo je naredil z živo vero, je Artemij ozdravel in leta 1906 začel noviciat.
Zaradi tveganja, povezanega z njegovim prejšnjim zdravstvenim stanjem, je moral Artemij opustiti misel, da bi postal duhovnik, in je tako 11. januarja 1908 izpovedal zaobljube kot sobrat laik med don Boskovimi salezijanci. Za Artemija je to imelo za posledico veliko rast vere. Dejansko ni opustil želje, da bi postal salezijanec duhovnik, in je še naprej razmišljal o duhovniškem poklicu v salezijanski družbi, zlasti ko se je zdelo, da se njegovo zdravje izboljšuje. Zato »je ganljivo opazovati njegovo neomajno privrženost poklicu, ki jo je kazal tudi takrat, ko se je zdelo, da bolezen popolnoma onemogoča to pot. Preberimo na primer, kaj je 7. avgusta 1902 pisal svojim: »Sporočil sem vam, da ni bila samo moja želja, ampak tudi želja mojih predstojnikov, da bi oblekel sveto obleko; toda v njihovih konstitucijah je člen, ki določa, da ne more prejeti obleke tisti, ki ima najmanjše težave z zdravjem. Če me Bog doslej ni spoznal za vrednega za preobleko, zaupam v vaše molitve, da me bo kmalu ozdravil in tako potešil moje želje.«[5]
Toda na koncu so morali predstojniki zaradi vseh okoliščin njegove bolezni in starosti (23-24 let) Zattiju svetovati, naj si izbere poklic salezijanca brata. Gotovo je, da je bilo pri Artemiju »vedno na prvem mestu prizadevanje za popolno podaritev Bogu v salezijanskem življenju«.[6] Tudi na tej odločilni točki svojega življenja je Zatti stopil na pot zrelosti. V Vecchijevem pismu spet beremo: »Duhovnik? Brat? Sam je dejal nekemu sobratu: ‘Bogu lahko služimo kot duhovniki ali kot bratje. V Božjih očeh je ena stvar vredna toliko kot druga, da jo le živimo kot poklic in z ljubeznijo’.«[7]
Dne 11. februarja 1911 je naredil večne zaobljube in istega leta, po smrti don Garroneja, prevzel njegovo mesto, najprej kot vodja lekarne pri bolnišnici sv. Jožefa v Viedmi, od leta 1915 pa kot vodja te bolnišnice. Bolnišnice in lekarne so postale Artemijevo delovno področje.
Tako je bil Zatti, od leta 1915, 25 let z veliko ljubezni, požrtvovalnosti in strokovnosti duša bolnišnice, ki pa jo je bilo treba leta 1941 porušiti. Salezijanski predstojniki so se odločili, da bodo zemljišče v lasti škofije, ki ga je do tedaj zasedala zdravstvena ustanova, uporabili za gradnjo škofijskega sedeža. Artemij je ob misli na rušenje zelo trpel, vendar je v duhu poslušnosti sprejel odločitev in preselil bolnike v prostore kmetijske šole sv. Izidorja, kjer je ustanovil novo bolnišnico za oskrbo in pomoč bolnikom in revnim.
Po nadaljnjih letih intenzivnega dela, ko je bil razbremenjen odgovornosti uprave bolnišnice, so mu leta 1950, po padcu z lestve, ko je popravljal neke stvari, klinične preiskave pokazale tumor na jetrih, katerega zdravljenje je bilo zaman. Zavestno je sprejel in preživljal razvoj bolezni. Pravzaprav je sam napisal zdravniku mrliški list! Veliko je trpel. Zadnje mesece je preživel v pričakovanju srečanja z Gospodom. Sam pravi: »Pred petdesetimi leti sem prišel sem umret, in prispel sem tako daleč, kaj bi si še lahko želel? Sicer pa sem se vse življenje pripravljal na ta trenutek …«[8]
Umrl je 15. marca 1951. Novica je spodbudila prebivalce celotne Viedme, da so se poklonili temu salezijancu, ki je vse svoje življenje posvetil bolnikom, zlasti najrevnejšim. Pravzaprav je »vsa Viedma pozdravljala ‘sorodnika vseh ubogih’, kot so ga dolgo imenovali; tistega, ki je bil vedno pripravljen sprejeti posebne bolnike in ljudi z oddaljenega podeželja; tistega, ki je lahko vstopil v najbolj dvoumne domove ob kateri koli uri dneva ali noči, ne da bi mu mogel kdo kaj očitati; tistega, ki je, čeprav je bil vedno ‘v rdečih številkah’, vzdrževal posebne odnose z mestnimi finančnimi institucijami in bil vedno v prijateljskih stikih in velikodušnem sodelovanju z mestnim zdravniškim osebjem.«[9]
Nepregledna množica na pogrebu je potrdila sloves svetosti, ki je spremljal Artemija Zattija, in spodbudila začetek škofijskega procesa v Viedmi (22. marca 1980). Dne 7. julija 1997 je bil Zatti razglašen za častitljivega, 14. aprila 2002 pa ga je sveti Janez Pavel II. razglasil za blaženega.
Božja pedagogika v njegovih svetnikih
Da bi se lažje približali liku Artemija Zattija, je koristno upoštevanje teološkega načela, ki ga je strnjeno zapisal Hans Urs von Balthasar: »Samo podoba [Jezusa], ki ga Duh podarja Cerkvi, je v tisočletjih zgodovine mogla spremeniti grešne ljudi v svetnike. Prav po tem merilu moči spreobrnjenja se meri vrednost razumevanja Jezusa, ki nam ga želeli prenesti.«[10]
S temi besedami Balthasar poudarja dokaz, ki je vedno spremljal zgodovino Cerkve. Delovanje Duha se kaže kot moč preobrazbe človeškega življenja in priča o večni aktualnosti in vitalnosti evangelija. Na ta način Jezusova dobra novica še naprej živi in se širi po pravilu utelešenja, zlasti v telesu in življenju svetnikov. Zaradi njihove globoke privolitve Duhu pa velika noč zažari v zgodovinski aktualnosti vedno novega tukaj in zdaj, kjer dozorevajo čudeži, ki potrjujejo vero Cerkve.
Svetniki so torej uresničitve Duha, ki s preprostostjo spremenjenega življenja ponujajo natančne obrise Sina, ki ga je Oče podaril svetu, v aktualnosti časa in v bližini krajev, ki potrebujejo odrešenje in upanje.
Če Bog vodi svojo Cerkev po poslušnem življenju svojih najbolj poslušnih in pogumnih otrok, morajo odsevi evangelija najprej zasijati v zgodovini vsakega od njih in spremeniti zgolj življenjepis v hagiografijo, nato pa moramo prepoznati pashalna semena, ki lahko sprožijo prenovljena cerkvena potovanja v Božjem ljudstvu.
Artemij Zatti potrjuje to pravilo svetosti. Hagiografija je luč Duha, ki jo sprošča preprostost njegovega življenjepisa, tako prepričljiva, ker je naseljena v polnosti človeškosti, in tako presenetljiva, da napravi vidno »novo nebo in novo zemljo« (Raz 21,1). Tako so pashalna semena, ki jih je življenje tega salezijanskega brata dalo na področje sveta, spremenila kraje trpljenja – bolnišnici sv. Jožefa in sv. Izidorja – v izredno sijoči vzgajališči krščanskega upanja. »Bil je aktivno navzoč v družbenih težavah, pri tem pa ga je vodila in navdihovala Kristusova ljubezen.«[11]
Tako je mogoče premišljevati o daru, ki ga Duh daje svetu, Cerkvi in salezijanski družini z Zattijevo svetostjo, in se najprej ustaviti ob svetlosti njegovega življenjepisa – popolnoma utelešenega evangelija o poklicanosti, zaupanju in predanosti – ter nato razmišljati o velikonočni moči njegovega apostolata, ki je v njegovih bolnišnicah zgradil Cerkev skrbi, bližine, odrešenja in soodrešenja, da bi hranil vero Božjega ljudstva.
Če želimo na kratko izraziti skrivnost, ki je navdihovala in vodila življenje, korake, delo, obveznosti, veselje, solze … Artemija Zattija, so besede don Vecchija v ta namen izčrpne: »Za Jezusom, z don Boskom, kot don Bosko, povsod in vedno.«[12]
1. ČLOVEK EVANGELIJA
1.1 Evangelij poklicanosti: »Veroval sem«
Življenje Artemija Zattija preseneča predvsem zaradi svoje poklicne posebnosti. Svetel poklic, ki ga očiščuje skrivnostna Božja pedagogika, se v njegovem življenju razvija z različnimi in zahtevnimi posegi in situacijami. Krščansko življenje je življenjski duh Artemijeve družine, ko vse bere v luči Božje skrivnosti; tako druga argentinska domovina, v izseljenstvu, pokaže zakoreninjenost Zattijevih v izjemni veri. Kardinal Cagliero piše:
»Zdi se, da naši rojaki, tudi tisti, ki pripadajo najbolj vernim prebivalcem Italije, spremenijo svojo naravo, ko pridejo sem. Prekomerno delo, verska brezbrižnost, ki prevladuje v teh deželah, zelo pogosti slabi zgledi […] povzročajo neverjetno preobrazbo duha in srca naših dobrih kmetov in obrtnikov, ki v zameno za nekaj zasluženega drobiža izgubijo vero, moralo in vero.«[13]
Družina Zatti ni podlegla vplivu okolja, nasprotno, odlikovala se je po goreči, neposredni in pogumni verski drži, neobremenjeni s kakršnimi koli pomisleki. Artemij je v družini še naprej gojil globok odnos z Bogom, ki ga je utrjeval z molitvijo, delavnostjo, pravičnostjo. Torej »vse nas napeljuje na misel […], da je morala biti verska formacija, ki jo je Božji služabnik prejel kot otrok in v zgodnji mladosti […], privilegirana in takšna, da pojasnjuje duhovno držo, ki jo je ohranil vse svoje življenje.«[14]
Artemijeva izkušnja odraža svetlo razločnost »’visoke mere’ vsakodnevnega krščanskega življenja« (Novo Millennio Ineunte, 31), ki je sad izjemne ukoreninjenosti v Bogu, vere, ki živi kot pogumna in izžarevajoča poslušnost, ker je svobodna, vesela in rodovitna.
Ko je moral salezijanski duhovnik don Cavalli, župnik in Artemijev vodnik po poteh Duha, podpreti njegovo dokončno življenjsko usmeritev, je njegova presoja trezna in jasna: prepričan je, da klic, da bi se kot duhovnik popolnoma izročil Bogu, odmeva v srcu tega mladeniča na celovit in tako čist način, da ni okužen z iskanjem sebe in svojih interesov, ampak ga podžiga želja služiti kraljestvu evangelija. In Bog zaradi Artemijeve izjemne pripravljenosti, da se daruje, ga ne le kliče, ampak prežme z nespornim znamenjem svoje navzočnosti: križem svojega Sina.
Tako v srcu poklicnega razločevanja tega mladeniča, ki želi postati duhovnik, postane prepoznaven pečat Božjega odločanja. Artemija, ki je bil v Bernalu sprejet kot aspirant, prosijo, naj opravi tvegano službo, nego duhovnika, ki je zbolel za tuberkulozo. Artemija zaradi brezkompromisnega služenja doleti bolezen, ki zahteva žrtvovanje njegovih poklicnih sanj: Zatti bo postal salezijanec, vendar ne duhovnik.
Tu prepoznamo moč evangelija, ko je brezpogojno sprejet v življenju svetnikov; moč, ki prebuja popoln poklicni odziv, ker jo varuje srce, ki ni le ločeno od zla – kar je bistven pogoj za poslušanje Božjega glasu -, ampak je sposobno svobode tudi glede dobrega, kar je bistven pogoj za trdno vero v Božjo absolutnost.
Artemij, ki hodi v žareči luči vere, žrtvuje željo, da bi služil Cerkvi v službeni obliki duhovništva, hkrati pa sprejema njegovo bistvo po Kristusu, »ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu« (Heb 9,14).
Značilnosti evangeljske poklicanosti so tako neizbrisno prepoznane v popolni žrtvi, ki je zaznamovala začetek Zattijevega salezijanskega življenja, še preden je dosegel svojo polnost. In zvestoba laiški obliki salezijanskega življenja, sprejeta iz čiste ljubezni do Boga, bo celovita in prepričljiva, daleč od kakršnegakoli obžalovanja, in se bo razvila v polnem in zadovoljnem življenju.
To je evangelij poklicanosti, dobra novica o Božjem klicu, ki je namenjen vsakemu njegovemu otroku posebej, klicu, za katerega samo Bog pozna obseg, razloge, cilj in konkreten razvoj. Klic, ki postane zaznaven le v čisti povezanosti ljubezni, ki se želi »znebiti najnevarnejšega nasprotnika: lastne svobode izbire. Vsaka prava ljubezen ima torej notranjo obliko zaobljube: na ljubljenega se veže zaradi ljubezni in v duhu ljubezni.«[15]
Evangelij poklicanosti je v Zattijevi svetosti evangelij čiste vere: dobra novica o zdravem dihu srca, ki okuša svobodo v poslušnosti Božjemu načrtu, varuh skrivnosti vsakega življenja, poklicanega, da bi bilo rodovitna veja prave trte, zaupana modrosti »vinogradnika« (Jn 15,1).
Svetost Artemija Zattija, razumljena s »kategorijami« našega časa, izzove »strah pred poklicem«, strah, ki z nezaupanjem stiska srce pred Božjo skrivnostjo. Evangelij poklicanosti, ki ga oznanja življenje tega salezijanskega svetnika brata, kaže, da je le z izpolnjevanjem Božjih sanj mogoče v vsaki starosti in v vsaki situaciji premagati ohromljenost posameznikovega jaza, revščino njegovega pogleda in meril, ozkost njegove negotovosti in strahu.
Ko Evazij Garrone – tudi sam salezijanec z izjemnimi krepostmi in veliko zdravniško usposobljenostjo, pridobljeno z velikodušnim služenjem bolnikom – nagovarja Artemija, ki trpi za tuberkulozo, naj prosi za milost ozdravitve na priprošnjo Device in z zaobljubo, da bo vse svoje življenje posvetil bolnikom, se Zattijeva vera dobro izkaže: preprosta, brezinteresna, brez zadržkov, sklenjena v eni sami misli: »Veroval sem«.
»Veroval sem«, to je, ko je dovolj en stavek, da se izpove vera, ker je vera čista; in samo ta vera je poklicno velikodušna zaradi lahkotnosti svoje čistosti, ki »daje krila srcu in ne verige nogam«.
Svetost Artemija Zattija doseže naše poklicne poti, ki so včasih utrujene in težaške, z rušilno močjo »veroval sem«, ki nikoli ni izostala: navzočnost vere, ki je stalnica skozi vse življenje in ga dela prepričljivega. Njegova vera je bila nenehno povezana z Bogom. V zbranih pričevanjih je škof M. Pérez to izrazil takole: »Vtis, ki sem ga dobil, je bil vtis človeka, združenega z Gospodom. Molitev je bila kot dih njegove duše, vse njegovo vedenje pa je kazalo, da v celoti živi prvo Božjo zapoved: ‘Ljubil ga je z vsem srcem, z vsem razumom in z vso dušo’.«[16]
Poklicani smo, da cenimo Zattijevo pričevanje, da obnovimo gorečnost naše pastorale poklicev in mladim ponudimo zgled življenja, ki ga trdnost vere naredi polno, preprosto in pogumno, z močjo Duha in blagostjo poklicanih.
1.2 Evangelij zaupanja: »Obljubil sem«
Evangelij poklicanosti, o katerem priča Zatti, spodbuja drugi glagol temeljnega pomena: obljubil.
Pri današnjih človeških obljubah pogosto doživljamo šibkost, bojimo se nezanesljivosti, opažamo nezmožnost dokončne opredelitve: od tod poklicne zime, ki prizadenejo družino, družbe v mnogih delih sveta, Cerkev in zaradi katerih je nujno oznanjevanje evangelija o Božjem klicu in odgovoru vernika.
Balthasar, ki razmišlja o bistvu poklicanosti, sadu resničnega vernika, piše: »Ni hoje k ljubezni brez vsaj kančka te geste predanosti. […] [Ljubezen] se hoče dokončno predati, izročiti, zaupati, zaobseči. Svojo svobodo gibanja želi enkrat za vselej prepustiti ljubljeni osebi in ji zapustiti obljubo ljubezni. Takoj ko se ljubezen resnično prebudi v življenje, hoče časni trenutek preseči v obliki večnosti. Ljubezen v času, ljubezen v prekinitvah ni nikoli prava ljubezen.«[17]
Artemij Zatti je že v mladosti in prav v trenutku velike preizkušnje začutil klic k popolni samoodpovedi v nepreklicni in radikalni obljubi; ko se je v zrelih letih ob pričevanju hvaležnosti Evaziju Garroneju, svojemu dobrotniku, spominjal začetkov svoje poti posvečenja, je Zatti znal lapidarno predstaviti bistvo svoje mladostne predanosti Gospodovemu klicu: »Veroval sem, obljubil sem.«
Zattijev »obljubil sem« sledi njegovemu »veroval sem«, vendar oblikuje tudi njegovo radikalnost ter človeško in krščansko kakovost. Artemij veruje, ker obljublja, in ne le obljublja, ker veruje: v njem vidimo uresničeno pravilo vere, ki, če ne more računati na pripravljenost obljubiti, izročiti sebe, razpade na duhovni interes, na predvidevanje in versko pogodbo.
Zatti ne čaka na jamstva, da bi tvegal svoje življenje, ne prosi za pravico do »stokratnega tukaj spodaj« kot pogoj za metanje mrež; ampak se je »predano ponudil za pomoč duhovniku, ki je zbolel za tuberkulozo in se okužil z boleznijo: ni izrekel besede pritožbe, bolezen je sprejel kot Božji dar in nosil njene posledice odločno in mirno«.[18]
Artemijeva velikodušnost je tako poplačana še pred izpovedjo zaobljub, cena pa je visoka: izčrpavajoča bolezen, uničene poklicne sanje, hudo trpljenje in – predvsem – popolna negotovost. Toda na križišču vere in obljub evangelij poklicanosti uresničuje čudeže svetosti v tem življenju že od mladosti.
Zattijeva obljuba je čista, nesebična, tako kot njegova vera, in izžareva celovitost prepustitve Božjemu načrtu ter velikodušnost podaritve in samoodpovedi, ki kažeta pristno teološko globino: Artemij si prisvoji življenje poslušnega Sina, ki dovoli, da ga Očetova ljubezen odloči in določi za odrešenje sveta.
Zattijeva poklicna abeceda je tako globoka kot preprosta in jasna: »Veroval sem, obljubil sem.« Zatti verjame in obljublja z evangeljsko radikalnostjo, ker je Gospodovo trpljenje že prakticiral kot pravilo svoje vere in predanosti, kar se nikoli ne naveliča ponavljati v pismih svoji družini: »Naše radosti so križi, naša tolažba je trpljenje, naše življenje so solze, toda z vedno dragim in neločljivim spremljevalcem ob strani, z upanjem, da bomo dosegli čudovit raj, ko bo naše zemeljsko romanje končano.«[19]
Križ je pravilo vere in uči, da krščanska vera ni le to, da kaj vemo, ampak da se zaupamo nekomu in mu obljubimo ne nekaj, ampak sebe. S križem oblikovan Artemij, še preden stopi na pot redovniškega življenja, ne obljublja, ampak zaobljublja, ne naredi obljube, ampak se zaobljubi in tako odseva značilnosti Sina, ki ob svojem prihodu na svet pravi: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil. Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. Tedaj sem rekel: ‘Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo’« (Heb 10, 5-7).
In še vedno v šoli Gospoda Jezusa se Zatti nauči, da se radikalnost obljube ujema z naraščajočo drznostjo vere. Tisti, ki se popolnoma predajo Bogu, se lahko prepustijo gotovosti, da bodo od njega prejeli vse, in Artemij nas na to v svojih pismih nikoli ne neha opozarjati: »Priporočam vam, da se ne bojite ali sramujete prositi za milosti. Prosite in prejeli boste; in več ko boste prosili, več boste prejeli; kajti kdor veliko prosi, veliko prejme; kdor malo prosi, malo prejme; in kdor ničesar ne prosi, ničesar ne prejme. […] Ne bom vam našteval milosti, za katere morate prositi; to veste. Pred vaše oči postavljam le eno: da bi vsi ljubili Boga in mu služili na tem svetu in ga nato uživali na drugem.«[20]
1.3 Evangelij posvečenja: »Ozdravljen sem«
»Ozdraveti« je glagol, s katerim Zatti zaznamuje dogajanje, ki ga uvede v salezijansko življenje.
Kaj pomeni »ozdravljen sem«? Vsekakor je Zatti prebolel tuberkulozo, ki je ogrožala njegovo zdravje, in to na način, ki je presenetil zdravnike: »Na procesu v Viedmi je sodišče vprašalo, ali je bila ozdravitev čudežna. Kolikor je bilo mogoče ugotoviti, ni bilo takojšnje, vendar je bilo po besedah zdravnikov […], ki so Zattija dobro poznali do njegove smrti, izjemno zaradi redkosti in neučinkovitosti takratnih zdravljenj, zaradi neprekinjenosti ozdravljenja in več kot običajne telesne trdnosti, ki jo je Božji služabnik kljub težkemu življenju vedno užival. Marijino posredovanje se zdi nesporno, pa naj gre za čudež ali za izredno milost«.[21]
Božji poseg pa je deloval v skladu s svojim edinstvenim načinom: ni izkoreninil nadloge tako, da bi Artemijevo življenje vrnil v stanje pred boleznijo, niti ni razkril skrivnosti, značilne za vsak Božji načrt in vsak človeški obstoj. Tako, kot vemo, »predstojniki, čeprav so opazili izboljšanje zdravja Božjega služabnika, niso bili popolnoma prepričani o njegovih prihodnjih možnostih. Tuberkuloza v tistem času nikoli ni dajala gotovosti o ozdravitvi in dokončni ozdravitvi; študijski program, ki bi ga moral Božji služabnik pri svoji starosti (23-24 let) opraviti, je bil dolg in vsekakor neprimeren za tuberkuloznega bolnika; po drugi strani pa je že začel delati in vse kaže, da uspešno in v obojestransko zadovoljstvo, v lekarni v poklicu, primernem za laika. Morda je don Garrone nekoliko pritiskal nanj, da bi ga obdržal v lekarni. Predstojniki so morali glede na vse te okoliščine Božjemu služabniku, ki se je glede na vse, kar je razvidno iz njegovih pisem, zagotovo odločil, da bo zapustil svet in se posvetil Bogu, predlagati, naj postane salezijanec, vendar kot pomočnik (laiški brat): ta rešitev se je zdela glede na njegovo še negotovo zdravje najbolj preudarna: materialno delo zahteva manj napora kot dolgo obdobje strogega študija.«[22]
Božja skrivnost se z ozdravitvijo še poglobi in Artemijeva vera je pozvana k očiščenju, ki je morda težje od tistega, ki ga je povzročila izguba zdravja: k žrtvovanju poklicne usmeritve. Ta Artemija vodi k poglobitvi poti izpraznitve, ki jo od njega zahteva Bog: osvoboditev od bolezni ni ponovna pridobitev moči, ki podjetnemu mladeniču omogoči, da »ponovno zajame življenje«. Ozdravitev je po svoje puščava nove revščine, da bi bilo Zattijevo življenje svoboden prostor za Boga v radikalnosti nove zapuščenosti.
Bog ozdravi Artemija tuberkuloze, da bi v njem obnovil čudež odrešenja od navezanosti nase, ločitve celo od lastnih načrtov za dobro: »Opustitev misli na duhovništvo je bilo za Božjega služabnika veliko duhovno trpljenje glede na to, s kakšnim zagonom in duhom žrtvovanja je stopil na pot k temu cilju. Vendar je veličastno, kar kaže na izjemno duhovno moč, da se nikoli ne pritoži ali celo izrazi obžalovanja ali nostalgije […] zaradi tega preobrata v perspektivi svojega življenja.«[23]
»Ozdravljen sem« je torej ton soglasja v Zattijevi poklicni abecedi. Ko Bog kliče in se njegova stvaritev odzove, se Duh ne omejuje na popravljanje človeške negotovosti, ampak uresničuje Božje sanje: »Glej, vse delam novo« (Raz 21,5). Če torej bolezen nagne človeško srce k temu, da se zapre vase, pa Zattijeva vera in obljuba, ki ju hrani ljubezen do Gospoda Jezusa in križa, ustvarjata resnično zdravje: večje odrekanje sebi in brezpogojna pokorščina Bogu ga vodi v ponižnega apostola najrevnejših, bolnikov in med njimi v apostola najbolj posebnih primerov, skratka zapuščenih in zavrženih na tem svetu.
Artemij, ponovno rojen v največje uboštvo, je v popolnem in trdnem zaupanju bolj predan Očetovemu načrtu: »Ex auditu lahko rečem, da je [v življenju Božjega služabnika] obstajala v celoti volja, da bi bil Bog poveličan. Kolikor sem ga poznal, vam lahko zagotovim, da je živel za Božjo slavo.«[24]
Podreditev vsega Božji slavi in žrtvovanje lastnih pogledov – vključno z načrti za dobro -, da bi sledili Božji modrosti, ki edina uresničuje polnost Ljubezni, sta bistvena ne le za duhovno izkušnjo tega izjemnega salezijanca, ampak tudi za pedagogiko trpljenja, ki jo je moral uresničevati zaradi posebne narave svojega poslanstva.
V Zattijevem »ozdravljen sem« ni le milost, ampak tudi šola, oboje pa je oblikovano z Božjim prstom v dobro njegovih bratov in sester: Artemij, rešen bolezni, je vse življenje služil bolnikom, potem ko je prestal pravo zdravljenje, ki ga je naredilo za pravega zdravnika oseb, nad katerimi se je sklanjal.
»Pogosto je naredil znamenje svetega križa in bolnikom naročil, naj ga naredijo; rad je učil otroke. Pri njem sta vera in medicina sestavljali harmonijo; brez vere ni zdravil, prav tako ne brez medicine. Prav tako ni videl ločnice med dušo in telesom; človek je bil eno in tega človeka je zdravil: telo in dušo.«[25]
Samo zato, ker ga je Božja roka pripeljala do tega, da je zdravljenje doživljal kot umiranje samemu sebi, se je Zatti lahko približal bolnikom z zdravilom utelešene in križane ljubezni ter jim dajal tolažbo, luč in upanje.
2. PRIČA VELIKE NOČI
Če v Zattijevem življenju – zaradi načina, kako ga je dosegel Božji klic – zasije evangelij poklicanosti v izvirni in zelo aktualni obliki, se njegova apostolska setev uresniči kot umetnost oskrbe v velikonočni luči.
Velikonočna doslednost je pravilo zvestobe vsakega krščanskega apostolata: pri svetnikih je izvajanje tega pravila doseglo razkošje, saj vnaša Božje življenje v delo ljudi, v zgodovino, v svet in tako gradi Cerkev.
Zatti je z velikonočno gorečnostjo uresničeval sprejetje človeškega trpljenja in tako gradil Cerkev kot pravo poljsko bolnišnico (kar še danes ponavlja papež Frančišek), in sicer tako, da je dve bolnišnici, ki sta nastali »na koncu sveta«, spremenil v žive celice Cerkve.
Bolnišnici sv. Jožefa in nato sv. Izidorja sta bili med koncem 19. stoletja in prvimi desetletji 20. stoletja dragocen in edinstven zdravstveni vir za oskrbo revnih v Viedmi in zlasti v pokrajini Rio Negro: zaradi Zattijevega junaštva sta postali kraja izžarevanja Božje ljubezni, kjer je zdravniška oskrba postala izkušnja odrešenja.
Zatti je svoje življenje oblikoval po liku dobrega Samarijana. Samarijan je Kristus, bližnji Bog (v svojem ljubljenem Sinu), ki ne pozna brezbrižnosti in zaničevanja, ampak se že vnaprej ponuja, da bo z bližino ljubezni ozdravil tudi zadnjega od svojih sinov in hčera, tako da zlo zgodovine ne obsodi nobenega od teh malih na pogubo zunaj Jeruzalema.
To je Božji čudež: v tisti krpici patagonske dežele, v kateri teče Zattijevo življenje, je zaživela ena stran evangelija. Dobri Samarijan je našel obraz, roke in skrb za majhne, uboge, grešnike, zadnje. Tako je bolnišnica postala Očetova hiša, postala je znamenje Cerkve, ki je želela biti bogata z darovi človečnosti in milosti z darovanjem, služenjem in zvestobo zapovedi ljubezni do Boga in bližnjega.
Obstajajo številna pričevanja, ki nam omogočajo, da razmišljamo o izkušnji Cerkve, dostopne v tej terenski bolnišnici, ki jo je oživilo Zattijevo goreče srce: s tem, ko jim damo besedo, se ponovno pojavi čar Artemija, ki skrbi za tiste, ki so mu zaupani, tako z zdravili medicine kot z navzočnostjo, sočutjem in molitvijo za vse in z vsemi ter z vsakdanjim izražanjem vere tega ponižnega salezijanca. Vse to se je zagotovo izkazalo celo za učinkovitejše od številnih zdravil.
2.1. Velikonočna skrb in služenje (diakonija) ranjenemu človeku
Kjer je svetost, se širi Cerkev, in kjer je Cerkev zgrajena, je svetost. Tisti, ki so se srečali z Zattijem, tisti, ki so bili sprejeti v njegovo bolnišnico, so doživeli bratstvo in v tem bratstvu doživeli Cerkev.
Zatti je z evangeljsko radikalnostjo živel v prepričanju, da služenje, ki je bilo njegova poklicna značilnost – diakonia -, naredi obraz Cerkve prepričljiv, prepoznaven in ljubeč. Vrata služenja privlačijo človeško srce, še posebno takrat, ko ga preizkušata življenje in trpljenje, in odpirajo izkušnjo srečanja z Jezusom, resničnim dobrim Samarijanom, in Zatti se je trudil živeti kot dobri Samarijan. »Bolnišnica in domovi revnih, ki jih je obiskoval noč in dan s kolesom in ki danes veljajo za zgodovinski sestavni del mesta Viedma, so bili okvir njegovega poslanstva. Živel je popolno podaritev sebe Bogu in posvetil vse svoje moči v dobro bližnjega.«[26]
Zatti je priča služenja in tako kot se je Jezus razdajal do konca, se je Zatti po zgledu svojega Gospoda do junaštva uresničil v popolni daritvi in v celoti krščanski diakoniji. Vredno je poudariti izredne značilnosti Zattijeve evangeljske diakonije, ki so jih soglasno navedle priče: univerzalnost njegove predanosti, celovitost njegovega darovanja, velikodušnost, ki se je rodila ob Bogu, v poslušnosti Bogu, v njem in zanj.
Da Zattijeva služba ni poznala pristranskosti in ni dajala prednosti posameznikom, so videli tisti, ki so ga poznali: »Vem, da je obiskoval zapor, da bi zdravil bolnike. Z neverniki in sovražniki Cerkve je bil ustrežljiv in prijazen. Spomnim se stavka nekega zdravnika, ki je komentiral naslov knjige ‘Sorodnik vseh ubogih’, češ da bi ga bilo treba popraviti v ‘Sorodnik vseh’ zaradi poštenosti, s katero [Zatti] ni razlikoval med nikomer, ki so ga iskali.«[27]
Če je bilo v Zattijevem služenju in darovanju za koga kaj prednostnega, je bila to prednost, ki jo je učil Dobri pastir: bil je občutljiv predvsem za usodo najbolj ranjenih in izgubljenih ovc. »Ena od [Zattijevih] simpatij je bila njegova popolna podaritev Bogu v teh ponižnih, nemočnih ljudeh in tistih s tako odvratnimi slabostmi, da jim je, ko jih je kdo hotel poslati v hospic, ker so bili že več let v bolnišnici sv. Jožefa, odgovoril, da teh pravih strelovodov bolnišnice ne bi smeli zapustiti.«[28]
Zatti je služil z vsem svojim bitjem in se v nepreračunljivi velikodušnosti predajal v najrazličnejših oblikah goreče dejavnosti, usmerjene le v to, da se je odzval na prošnje vseh: »Ker sta bili njegova dobrota in dobra volja pri služenju drugim znani vsem, so se vsi obračali nanj za najrazličnejše stvari. […] Ravnatelji salezijanskih hiš so mu pisali za zdravniške nasvete, pošiljali so mu sobrate na pomoč, zaupali službeno osebje, ki so postali nesposobni za delo. Hčere Marije Pomočnice niso nič manj kot salezijanci prosile za pomoč. Italijanski izseljenci so prosili za pomoč. Zanje je pisal pisma v Italijo, prosili so za prakso. Tisti, ki so bili dobro oskrbovani v bolnišnici, so mu kot izraz hvaležnosti pošiljali sorodnike in prijatelje, da bi mu pomagali, ker so spoštovali njegovo skrb. Civilne oblasti so morale pogosto oskrbeti nezmožne ljudi, zato so se zatekle k Zattiju. Zaporniki in drugi ljudje, ki so ga videli v dobrih odnosih z oblastmi, so se mu priporočali, naj jih prosi za pomilostitev ali reši njihove probleme.«[29]
Zattijevo služenje je bilo tako stalno in nesebično. Ni se omejeval z občutljivostjo, nehvaležnostjo, zamujeno korespondenco ali nagajivimi prošnjami: »Pri Božjem služabniku je bila skrb za bližnjega pri vsakdanjem delu izjemna; od jutra do večera je živel za svoje ljubljene bolnike. Te okoliščine so se še povečale ponoči, ko je ob katerikoli uri, ko so ga poklicali, pritekel k njim. […] Vem, da je moral pogosto trpeti zaradi pretiranih zahtev nekaterih bolnikov, pretiranih potreb, kapric, kot v primeru […] bolnikov z duševno boleznijo. Božji služabnik ni nikoli izgubil potrpežljivosti. Spomnim se, da sem ga večkrat videl, kako se je v slabem vremenu, mrazu in dežju s svojim vozilom, kolesom, ki ni bil najnovejši model, odpravil na pot po zelo neprevoznih cestah, da bi oskrbel bolne med vaščani.«[30]
Zattijevo diakonijo, služenje vsem, je globoko zaznamovalo to, da je bil v Gospodovi družbi. Nihče ni mogel spregledati usposobljenosti tega velikodušnega bolničarja, vendar je bilo prav tako očitno, da je izvrševal Jezusovo poslanstvo. »Zelo konkretno osebno dejstvo: odkar sem prišel v noviciat pa vse do nove maše sem prihajal v Viedmo zaradi nekaj ognojkov, ki so se mi pojavljali zlasti na vratu in obrazu, in Božji služabnik me je vedno sprejel z nasmehom in me zdravil tako, da me je obžagal z vročo konico. Med delom si je brundal Magnificat in me nato spodbujal, naj to trpljenje darujem za sveto vztrajnost v poklicu.«[31]
V Zattiju je poslušnost Bogu in njegovemu načrtu zasijala kot srce ponižnega in zaupljivega služenja, ki naj bi v ubogih in bolnih vzbujalo občutke zaupanja v Boga. Vse je našlo svoj navdih v Bogu in vse je Zatti izvajal po Božjem naročilu, tako da je bilo služenje tega velikega salezijanca nenehno in navdušujoče uresničevanje zapovedi ljubezni. »Nad vse je ljubil Boga. Zanj so bile vse zemeljske stvari minljive in drugotne. Zame je bil Zatti stalen, neomajen v svoji ljubezni do Boga in v svoji pobožnosti. Ne le pri pobožnosti, ampak tudi pri vseh opravilih do bližnjih je imel vedno na ustih Božje ime. Vse, ki so mu bili blizu, je spodbujal k pobožnosti. Zatti je bil vedno zgled, njegova pobožnost je bila onkraj običajnega.«[32]
Vendar je Zattijeva služba, kot to vedno velja za svetnike, diakonija, ki jo opravlja v poslušnosti Bogu, predvsem pa v Božjem imenu, ko Bogu posodi svoje obličje, svoje srce, svoje roke, v gotovosti – kar je vir velike drznosti -, da je majhno orodje njegove velike moči in previdnosti. Zato Zatti dela z izjemno velikodušnostjo, a s popolno predanostjo, saj ve, da je njegov Gospod tisti, ki deluje v njem. »Vedno je upal in zaupal v Boga. Mirnost, s katero je premagoval težave, je bila dokaz njegovega zaupanja v Boga. Vedno je govoril: ‘Bog bo poskrbel’, vendar je to govoril s popolnim zaupanjem in upanjem.«[33]
Zatti je bil globoko veren in prizemljen človek. »Gnala ga je ljubezen do bližnjega, saj je v vsakem bolniku videl trpečega Kristusa. Taka je bila njegova dobrota do bolnikov, da jim ni ničesar odrekel.«[34] »Za Božjega služabnika se je ljubezen kazala v ljubeznivosti, s katero je pomagal ‘drugim Kristusom’. V svojem evangeljskem pojmovanju, da vse, kar bi njegovi učenci storili bližnjemu, bi storili samemu Kristusu, se je Božji služabnik navadno obnašal milostno do vseh, tudi če so bili neverni ali ravnodušni.«[35]
Zatti se je z življenjem v Cerkvi, ki je bila sposobna priti do svojih ubogih, ali s služenjem tistim, ki so trkali na vrata njegove bolnišnice – najprej v sv. Jožefu in nato v sv. Izidorju -, da bi se tam srečali z Božjo ljubeznijo, ves podaril Bogu in postal Gospodov služabnik, pristen misijonar Cerkve v imenu Gospoda Jezusa.
2.2 Velikonočno bratstvo in občestvo (koinonia) v skupnem življenju
Zattijeva svetost nas pripelje v srce Cerkve ne le zaradi edinstvenosti njegove diakonije, ampak tudi zaradi kakovosti občestva, ki se je razcvetelo zaradi njegovega darovanja samega sebe drugim. O tem, kaj je bilo občestvo za Zattija, govorijo tako pričevanja tistih, ki so bili priča njegovemu delovanju, kot tudi način, kako je preživljal najbolj naporne trenutke, ki so zaznamovali njegovo življenje.
Posebej boleč dogodek se je zgodil, ko so se njegovi nadrejeni odločili za rušenje bolnišnice sv. Jožefa, ki ji je Artemij posvetil vse svoje moči. V Viedmi je primanjkovalo prostorov za škofijo, zato so se zaradi gradnje primerne škofijske palače odločili porušiti staro bolnišnico in vse zdravstvene storitve prenesti v prostore kmetijske šole sv. Izidorja, še eno ustanovo salezijancev v Viedmi.
Za Zattija rušenje ni bil le navaden gradbeni poseg, ampak surova in mučna preizkušnja: pred njegovimi očmi niso bile le ruševine stare bolnišnice, ampak tudi dvom, da se je s temi zidovi zrušilo njegovo življenje in da se je tam končalo tudi njegovo odrekanje in pomanjkanje, nerazumevanje in bedenje, glavoboli in pot, predanost drugim in samožrtvovanje. Zattiju ni bilo prizaneseno s kelihom, vendar je ostal pokončen, s krščansko trdnostjo in blagostjo. »Ob načrtu za rušitev bolnišnice sv. Jožefa je najprej predlagal, da bi škofovsko palačo zgradili drugje in zamenjali zemljišče. Glede na neizprosnost rušenja, ki ga je […] zaradi svoje izjemne človeške občutljivosti zelo občutil, se ni niti uprl niti protestiral; nasprotno, pomiril je tiste, ki so ga hoteli pripraviti do upora.«[36]
Kot se dogaja v življenju svetnikov, je preizkušnja hkrati zbiralnik mračnega in dokaz svetlega: Zatti je s svojo mirnostjo duha in z naglico, s katero je postavil nov sedež zdravstvene službe, pokazal, kakšen je temelj njegove predanosti: prave bolnišnice, ki jo je zgradil, ni bilo mogoče porušiti, saj je bila izum ljubezni, tiste ljubezni, ki »nikoli ne mine« (1 Kor 13,8) in ki izraža čudež občestva, odsev večnega Božjega življenja. Zattijeva prava bolnišnica ni bila zemeljska stavba, posvečena svetemu Jožefu ali svetemu Izidorju; v teh prostorih je njegova strokovnost sprejemala vse skozi vrata služenja, da bi lahko resnično in v celoti izkusili Božjo nežnost.
Zatti občestva ni poučeval katekizem, ampak ga je s svojo svetostjo utelešal; njegova bolnišnica ni bila mogočna stavba, ampak očiten, vsakodneven čudež služenja in občestva. Tu je »Božji služabnik vodil kolektiv, sestavljen iz različnih ljudi, ki so živeli v bolnišnici, kot predstojnik redovne skupnosti […] Osebje ga je ljubilo, spoštovalo in do potankosti upoštevalo njegova pravila. Nobenemu ni nikoli ničesar manjkalo, kar je potreboval za moralno, duhovno in tehnično izpolnjevanje svojih dolžnosti, in to predvsem zaradi osebne skrbi Božjega služabnika.«[37]
Da je Zatti zaradi svoje duhovne drže postal ustvarjalec občestva, so prepričani vsi. »V letih, ko sem se šolal v Zavodu sv. Frančiška Saleškega, je bila bolnišnica del zavoda in vedeli smo vse, kar se je dogajalo tu in tam. Nikoli nisem slišal za kakršen koli prepir ali nesporazum med Zattijevimi sodelavci, ki bi bil lahko pomemben in vzrok za govorice v kraju ali na šoli.«[38]
Ko krščansko občestvo zaživi, ne ostane neopaženo zaradi svoje lepote, ki pretresa svet, razdvojen od jeze in delitve. Toda le svetniki v celoti poznajo ceno občestva. Svetniki vedo, koliko stane občestvo, ker vedo, kaj je njegov vir: Gospodova prebodena stran, ki opravlja delo sprave med ljudmi in z ljudmi.
Zatti se zaveda, da samo Gospodova kri ustvarja občestvo, in izbere pot zveste in vsakodnevne soudeležbe pri Sinovi žrtvi, z nasmehom na obrazu, s stanovitnostjo v duši, z mirom v srcu, z rokami, zdelanimi od dela in napora. Zatti, ki se je tako rekoč neopazno zavezal, da se bo žrtvoval, »je bil človek, ki je izžareval mir, človek dejanj, dinamičen, brez živčnosti, veder. Pogosto se je šalil […], da bi razveselil bolnika […]. Bil je človek, ki ni omahoval v svojih verskih držah, […] kar je bilo znamenje njegovega prizadevanja, da bi se osebnostno izpopolnil. Osebno sem pri njem najbolj opazil njegovo dobrodelnost in ponižnost«.[39]
Zattijeva ponižnost gradi Cerkev in napravlja občestvo krščansko, katerega ustvarjalec je Kristus sam. Kdor ne umre vsak dan samemu sebi, nosi s seboj težo sebičnosti, ki rani občestvo. Le ponižnost zdravi odnose in premaga navlako moči, nadzora, zapeljevanja in sprenevedanja. Zatti, ne da bi kopičil besede ali razprave, ve, da je samo ponižnost lahko ustvarjalka resnične koinonije, sad in pogoj učinkovite in diskretne diakonije, ki ne ustvarja odvisnosti, ampak vrača dostojanstvo; samo ponižnost deluje na rodoviten način, spodbuja občestvo, ki zdravi odnos in spodbuja avtonomijo. Ponižnost je Božja krepost, ker je skrivnost vsakega očeta, upanje vsakega sina in duh vsakega resničnega življenja.
Zatti je namreč služabnik in ustvarjalec občestva zaradi ponižnosti, ki ga dela preprostega Božjega sina, živega v Duhu in očeta vseh. »Mislim, da v Zattijevem odnosu s sodelavci nikoli ni bilo težav, ker je bil kot oče vsem. Spominjam se, da so ga vsi zelo pogrešali, ko je šel v Rim na kanonizacijo don Boska.«[40] »Zattijev odnos do osebja v bolnišnici je bil odnos očeta. Ne vem o nobenih nesporazumih ali težavah; če so kakšne bile, verjamem, da jih ni imel on. Medicinske sestre, s katerimi je imel opravka […], so ga samo hvalile in se niso pritoževale.«[41]
2.3 Bližina velike noči in mučeništvo (martyria) življenja brez konca
Naš sobrat Artemij Zatti je s svojim življenjem (mučeništvo) resnično pričeval, da je Gospod vstal. »Jaz sem luč sveta« (Jn 8,12), pravi Gospod o sebi. Evangelij je luč, ki želi prodreti v življenje ljudi. Luč za svet pa je Cerkev, živi Božji zakrament. Zattijeva svetost, ki se hrani z Jezusovo zadnjo večerjo, je tudi svetloba, kar so še posebno občutili ubogi in bolni v Viedmi. Zatti jih sprejme skozi vrata služenja, jih neguje med zidovi občestva, da bi jim s svojim pričevanjem življenja ponudil luč evangelija, velikonočni sijaj, ki razsvetljuje Cerkev.
Tako vernike kot nevernike Zattijeve besede in geste osupnejo. Njegovo pričevanje je brez sence, izredno salezijansko, doseže vsakogar in z dvema imenoma oznani dve odločilni značilnosti Jezusovega Boga: previdnost in nebesa.
Ni Cerkve, kjer se izrecno ne oznanja Božje ime, oznanilo, poplačano z mučeništvom življenja, v znamenju krvi ali ljubezni. V Zattijevem služenju in občestvu odzvanja Božje ime v dveh imenih, ki sta tako krščanski in tako salezijanski: previdnost in nebesa.
Zatti s svojim življenjem oznanja, da je vse v Bogu ljubezen, vendar konkretna, pozorna, brezmejna in drobna ljubezen do vsakega bitja: Božja ljubezen je previdnost. Božja previdnost pa ni brezčasna, ampak večna, in tu je drugo ime: nebesa. Nebesa so pravo ime za Božjo ljubezen, ki v zgodovini poskrbi za svoja bitja, da bi jih imel pri sebi za vedno, v večnosti.
Zatti je mojster te krščanske abecede. »Njegova stalna želja je bila, da bi Gospoda poznali in ljubili. To je potrdil z veseljem, ki ga je izrazil, ko je nov bolnik, ki ni vedel ničesar o Bogu, postal pobožen kristjan. Njegova prva skrb je bila skrbeti za Božjo previdnost in vzbujati zaupanje vanjo.«[42]
Občutek zaupanja ni bil obvezen odziv na negotove razmere, nekakšna zadnja možnost, ki bi jo ponujali brodolomcem, da v težkih časih ne bi potonili. Pričevati o Božji previdnosti je za Zattija pomenilo naučiti se govoriti z Bogom, ga klicati po imenu, s krščanskim zaupanjem, saj »je bil zelo prepričan o načelih evangelija in eno od teh, ki se mu je trdno vtisnilo v srce in um, je bilo: ‘Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo’ (Mt 6,33). V don Boskovi šoli se je naučil – veliko je prebral o njegovem življenju – da nikoli ne smemo dvomiti o Božji pomoči, zlasti kadar je češčen, kakor želi, v vsakem od naših bližnjih.«[43]
Zatti je v bolnišnici in zunaj nje oživljal Cerkev, ki jo vedno obiskujeta bolečina in smrt, in to je zahtevalo polnost vere in pričevanja, zahtevalo je oznanjati ime edine Božje želje za človeka: nebesa. Pri pričevanju o nebesih je Zatti izkazoval gotovost »o večnem življenju in njegovi pridobitvi z milostjo in dobrimi deli; to je pokazal zlasti pred smrtjo […]. Osebno sem ga slišal, kako se je veselil, ko je lahko dajal duhovno pomoč bolnikom, in vzkliknil […]: ‘Danes smo dva ali tri od njih poslali v nebesa’.«[44]
S tema dvema Božjima imenoma je Zatti evangeliziral življenje in smrt, veselje in bolečino, zdravje in bolezen kot pravi krščanski pričevalec, kot mučenec v vsakdanjem mučeništvu ljubezni. Zattijevo oznanjevanje in mučeništvo ne razkrivata evangelija okoliščin ali priložnosti, ampak širita sol, luč, kvas, dajeta obraz, srce in roke evangeliju, ki prosi za življenje in ga prežema, razrešuje skrivnosti in premaguje tesnobo s toplino resnice: »Odkar sem ga poznal, je vedno dajal večji pomen verskim pobožnostim kot delu, čeprav ga je opravljal z vztrajnostjo. Pogosto je navajal Sveto pismo, zlasti evangelije, da bi potolažil bolnike ali spodbudil kreposti […]. Zelo težko mu je bilo, da v pogovore ne bi vključil duhovne misli. Nekoč sem mu med pogovorom omenil odkritje nekaterih novih zdravil, kot sta penicilin in sulfonamid. Božji služabnik me je poslušal, in ko sem končal, je rekel: ‘Res je, res je, toda ljudje bodo še naprej umirali’.«[45]
Resnica evangelija v vsej svoji celovitosti razsvetljuje Zattijevo bolnišnico, kakor je razsvetljevala Oratorij v don Boskovih časih: zato se v bolnišnici v Viedmi, kakor tudi med zidovi Valdocca, ne bojijo smrti, niti se ne množijo sredstva, ki bi ublažila njen škandal ali prikrila njene dokaze, prevare, nevarne za človeško srce. Zatti se je soočil s smrtjo s pričevanjem o evangeliju življenja: z življenjem, v katerem je bil z nogami na tleh, zato je bil delaven in konkreten, a s srcem v nebesih, zato je bil samozavesten in miren: »Edini motiv njegovega življenja je bilo prav pričakovanje nebeške nagrade, nikoli ni deloval zaradi denarja ali ugleda, vse je počel v upanju na prihodnjo srečo.«[46]
Tudi v svoji preprostosti se je zavezal, da bo živel evangelij s srcem, zakoreninjenim v končni nagradi, da bo v vsako človeško rano in smrt vnesel Boga previdnosti in nebes, da bi tam zaživela življenje in vstajenje. Zato je bilo Zattijevo pričevanje blagoslovljeno in je klical njegovo navzočnost, ko so bila nujno potrebna dragocena in redka zdravila upanja in tolažbe. To je vedelo vse mesto Viedma, kar so priče potrdile s presenetljivim soglasjem: vedno mu je bilo ime Zatti in vedno je hitel spodbujat in tolažit ter dajat to krščansko zdravilo, ki ga je za svoje življenje v Božji milosti črpal iz samega Duha, Tolažnika. Tako je Božji služabnik »izjemno zmogel vlivati upanje v bolnike, kar je skoraj čudežno prispevalo k ozdravitvi, saj je dvignilo dušo trpečega človeka«.[47] Zatti pričuje, celo do mučeništva ljubezni, da je Gospod Bog neba in zemlje. Zatti o tem priča s strastjo svetnikov, ki ne pozna mere: »Spominjam se, da je neki bolnik dejal Zattiju, da ga je vedno pripravljal na nebesa in da ga je moral malo pripraviti na zemljo. O ozračju v bolnišnici priča še eno dejstvo: medicinska sestra je nekoč vztrajala pri pripravi bolnika na smrt, a ta ni bil tako resno bolan in je dejansko še vedno živ.«[48]
2.4 Velikonočno veselje in liturgija odrešenega življenja
Artemij Zatti se, zvest osrednjim nalogam krščanskega življenja, hrani s kruhom besede, kruhom odpuščanja in kruhom nebes, njegovo življenje pa se vedno globlje spreminja v korist poslanstva, ki je bogato z množečimi se sadovi. Táko življenje milosti, ki ga intenzivno živi ta don Boskov sin, doseže brez razlikovanje vse, ki ga srečajo: bolnike in sodelavce, sobrate in oblastnike, uboge in dobrotnike. Ob Zattiju se dotaknejo Gospodovega življenja po moči zakramentalne skrivnosti, ki se deli med ljudi v občestvu Božjega ljudstva. Tako vsa Cerkev v zakramentih z močjo Svetega Duha obhaja velikonočno skrivnost in ljudem zagotavlja hrano za pot ter zdravila, ki celijo rane zla in smrti.
To je Cerkev: cveti in raste tam, kjer bogoslužje in občestvo oznanjajo Božje ime, pričujejo o Jezusovi besedi, se hranijo z njegovim telesom in zdravijo z njegovim odpuščanjem. Zatti vse to ne le počne, ampak vse to tudi je. Zaradi skladnosti z milostjo, ki dela njegovo življenje sveto, v njem ne prepoznamo le Gospodovih gest in besed, ampak doživljamo njegovo življenje. Zatti je »živi tabernakelj« in njegovo sijoče pričevanje vzbuja vprašanja, namene, spreobrnjenje tudi pri tistih, ki so daleč od intimnega sodelovanja pri Gospodovi skrivnosti.
Zattijeva predanost, ki razkriva več kot človeške korenine, postane splošno prepričljiv dokaz nadnaravne moči zakramentov. Njegova ljubezen do bližnjega je namreč »nadnaravna in izjemna. […] Pripravljen je bil na vse žrtve, zato se je zdelo, da je vse, kar je bilo težko, zanj preprosto. Mislim, da so bile okoliščine njegovega karitativnega dela težke: pomanjkanje osebja, potreba po pomoči ob vsakem času ne glede na vreme, služenje vsem vrstam ljudi. Spomnim se svojega sorodnika, ki je bil bolan in ga je prišel obiskat na dan, ko je bilo zelo slabo vreme. Ko so ga vprašali: ‘Ali greste ven v tem vremenu, gospod Zatti?’, je odgovoril: ‘Nimam drugega.’«[49]
Pravilo krščanskega bogoslužja je, da se v življenju vernika dobro izkaže z urejenostjo, harmonijo, učinkovitostjo in nadnaravno dinamiko. Zatti je kristjan, posvečeni don Boskov salezijanec brat, je živi kamen Cerkve, je velikonočna priča, saj je v njegovih delih vidna zapoved ljubezni, ki omogoča prepoznati Boga v bližnjem in bližnjega v Bogu. Zatti tudi s svojim življenjem uči, da je moč, potrebna za uresničevanje te zapovedi, nadnaravna in lahko prihaja samo od Boga, iz njegovih zakramentov ter iz molitve in povezanosti z njim. »Zatti je dela dobrodelnosti opravljal v težkih okoliščinah in ob pomanjkanju finančnih sredstev. Njegovo delo je presegalo običajne okvire. Veliko ur je posvetil svojim obveznostim, a ob tem nikoli ni zanemaril svojih redovnih dolžnosti. Kot smo ga poznali, smo se spraševali, kako lahko zdrži tako velik napor brez počitka, ki je običajno potreben.«[50]
Kot primer bogoslužja življenja, katere učenec in nato apostol križanega in vstalega Gospoda je bil Zatti, omenimo dva dogodka. Prvi je rušenje stare bolnišnice sv. Jožefa, ko je bilo treba bolnike premestiti v sv. Izidorja: »Nimam nikakršnih novic, da bi Zatti dobil datum za izselitev, in zagotovo ni dobil ničesar od svojega inšpektorja, sicer bi vedel. […] Čustveno stanje, v katerega je Zatti zapadel, ko je bilo treba umakniti bolnike, da se ruševine ne bi zrušile nanje, bi lahko bilo psihološko usodno. Grenko je jokal, a po molitvi pred Najsvetejšim se je z veselo zagnanostjo lotil dela.«[51] Drugi dogodek nam opisuje njegovo služenje umirajočim: »Neki mladenič je bil tik pred smrtjo in Zatti se je po obhajilu z njim pogovarjal. V nekem trenutku je mladenič začel vpiti: ‘Zatti, umiram!’ V istem trenutku se je dvignil iz postelje. Zatti ga je pogledal v oči, se mu nasmehnil in rekel: ‘Kako lepo, pojdi v nebesa’. Mladenič se je z nasmehom, ki je odseval Zattijev nasmeh in mu je ostal vtisnjen na obrazu, spustil na posteljo.«[52]
To se zgodi, ko evharistija postane življenje in velikonočna skrivnost postane vsakdanja praksa: človeška veličina se z močjo Svetega Duha spremeni in vsako dejanje vernika se izvaja v Kristusu, za Kristusa in s Kristusom, kar življenje spremeni v bogoslužje in svete darove bogoslužja prelije v življenje.
Naš dragi Artemij Zatti, v vsem dolžnik Gospodovih skrivnosti, se zaveda, da je vse mogoče le po njegovi zaslugi. Od tod njegova ponižnost. »Spominjam se, da je moj brat Salvador hudo zbolel za tifusom in ga je Božji služabnik večkrat na dan hodil oskrbovat. Nekoč sem ga srečal na poti v Salvadorjevo hišo in mu v stiski rekel: ‘Gospod Zatti, prosim, rešite mojega brata.’ Obrnil se je, mi pogledal v oči in strogo rekel: ‘Ne bodi bogokleten, samo Bog rešuje’.«[53]
Artemij Zatti je živel življenje darovanja, občestva in pričevanja o vstalem Gospodu. Življenje, polno milosti, ki ga je na koncu pripeljalo do popolne krščanske smrti. »Na vprašanje, ali so njegove bolečine stalne, močne ali ne, mi je, ne da bi neposredno odgovoril, dejal: ‘So sredstvo očiščevanja in srečen sem, ker se zavedam, da dopolnjujem Kristusovo trpljenje, kar sem tako zelo priporočal bolnikom’.«[54]
Zattijeva daritev je bila polna, diskretna, mirna in vesela kot pečat njegovega bogoslužja. Njegovo življenjska daritev, v kateri je Zatti izza tančice sočutja oskrbovancem razkrival smisel življenja, je Bog znal do popolnosti uresničiti, da je bila zrela in polna. Nekaj mesecev pred smrtjo je Zatti z nasmeškom o svoji bolezni – tumor na jetrih mu je obraz obarval rumeno – medicinski sestri zaupal, da bo kmalu tudi on obarvan z ličili. Njegova barva pa bo, tako kot pri limonah, barva zrelosti, zaradi katere je sadež pripravljen za stiskanje, vse do konca. »Uporabljaš ličila? Tudi jaz. V šestih mesecih vam bom demonstriral. Limona je neuporabna, če ni rumena.«[55]
3. POVABILO K IZDREDNI PRIZADEVNOSTI
To je naslov zadnjega dela Vecchijevega pisma, na katerega sem se že večkrat skliceval in ki bi ga rad ohranil in delil z vami. Na prejšnjih straneh sem skušal na preprost, a pronicljiv način orisati izjemno osebnost našega salezijanca brata Artemija Zattija. Njegova življenjska pot, prežeta in napolnjena z Bogom, je očitna, prav tako njegova svetost. Ob tej veliki osebnosti se je v naši Družbi prebudila najbolj živa zavest o potrebi in pomenu posebne zavzetosti za spodbujanje tega čudovitega poklica danes.
Besede don Vecchija so moje lastne, da v prihodnjih letih prosim vsako inšpektorijo, vsako skupnost in vsakega sobrata, da začne in si prizadeva za »obnovljeno, izredno in posebno skrb za poklic salezijanca brata znotraj poklicne pastorale: da moli, ga oznanja, predlaga, kliče, sprejema in spremlja, ga živi osebno in skupaj s skupnostjo«.[56] Bogatih publikacij o liku salezijanca brata ne manjka.[57] Morda je v tem času potrebno, da je naša zaveza bolj prepričljiva. Med obiski inšpektorij in tudi v pismih sem pogosto opozarjal, da moramo biti predvsem ljudje vere, se danes bolj kot kdaj prej prepustiti Gospodu. V pomoč so nam lahko tudi številne druge strategije in načrti, toda le zaupanje v Gospoda in zatekanje k njemu nas bosta rešila iz globoke stiske. Naslednje pričevanje brata salezijanca brata ima po mojem mnenju posebno moč: »Tudi danes odmeva ‘Pridi in hodi za menoj’. In vedno znova presenečeni ugotavljamo, da še danes obstajajo mladi fantje, ki jim ne bi nič manjkalo, če bi se usmerili v duhovništvo, a se namesto tega odločijo za posvečene laike tudi v salezijanski družbi. Zato moramo v poklicni pastorali verovati v ta poklic, sam v sebi popoln, in po osmozi prenašati spoštovanje za ta poklic, ne da bi ga silili ali napačno usmerjali k duhovništvu. Biti moramo prepričani, da obstajajo mladi, ki se ne identificirajo z duhovniškim poklicem, medtem ko jih privlači poklic posvečenega laika. Kakšni so razlogi za to izbiro? Vsi razlogi so nezadostni: na dnu ostaja skrivnost milosti in svobode.«[58]
Na tem mestu bi vas rad povabil, da se poglobite v prihodnje publikacije o svetem Artemiju Zattiju in poklicu salezijanskega brata v naši Družbi, v različnih pokrajinah ter v predloge obeh področij, mladinske pastorale in formacije. Ne bo manjkalo spodbud, razmišljanj in predvsem priprošnje k novemu svetniku, zlasti za njegove sobrate salezijance po vsem svetu, za tiste, ki so že tukaj, in za tiste, ki bodo prišli z Božjo milostjo.
Moč in lepota vabila
Mislim, da ne moremo končati našega pregleda življenja Artemija Zattija, ne da bi ponovno spomnili na pismo iz leta 1986, ki ga je kardinal Jorge Mario Bergoglio, danes papež Frančišek, napisal salezijancu in v njem pričeval o milosti, prejeti po Zattijevi priprošnji.
Zgodba je znana: ko je bil Bergoglio provincial jezuitov v Argentini, je Zattiju zaupal prošnjo Gospodu za svete poklice v posvečeno laiško življenje za Družbo Jezusovo in njegova provinca je v desetletju prejela milost triindvajsetih novih poklicev redovnih bratov.
Dogodek je pomemben ne le zaradi protagonistov zgodbe – Gospodarja žetve, svetega salezijanskega brata, sedanjega Petrovega naslednika – ampak tudi zaradi vsebine: poklicne moči Zattijevega pričevanja.
Presenetljivo je, da prvi salezijanec, razglašen za svetnika, ni mučenec, in to brat laik, ki se je v radikalni poslušnosti Bogu odpovedal poklicu, ki ga je očaral, namreč duhovništvu, da bi bil z don Boskom, da bi se mogel žrtvovati s služenjem v svetu bolezni in trpljenja.
Ne more nam uiti silna lepota tega pričevalca. V njem sijejo temeljne vrednote ljubezni, ki morajo razvnemati srce salezijanca: ljubezen do Boga in njegove volje, ljubezen do bližnjega, ki je v svojih trpečih udih bližnje obličje križanega Jezusa, ljubezen do Gospodove Matere, srednice vseh milosti, ljubezen do don Boska, ki obljublja kruh, delo in nebesa.
Te temeljne ljubezni žarijo v svetli veličini Artemijevega duhovnega življenja, v sožitju z radostno radikalnostjo in velikodušno iznajdljivostjo.
Naš sobrat Artemij Zatti nam kaže, kako občutljiv je svet za pričevanje verskega življenja, če je to pričevanje resnično, verodostojno in pristno. Zmagoslavje njegovega pogreba, sloves njegove svetosti, obisk na njegovem grobu so jasna znamenja, kako zelo so vsi prepoznali Božji poseg v delovanju tega velikodušnega in zvestega salezijanca. »Glede na število prebivalcev Viedme je bilo število ljudi, ki so prišli na pogreb, osupljivo. Od vsepovsod so prihajali preprosti ljudje s šopki cvetja. Poleg oblasti je bilo tam še veliko drugih ljudi. V dneh [po smrti] so bili ljudje prepričani, da je umrl svetnik. Nekateri so šli na grob v upanju na čudeže: molili so, prinašali cvetje.«[59]
Življenje Artemija Zattija je prebudilo mesto, danes pa se dotika vsega sveta, saj je govorilo o Bogu. Med revne in bolne je prinašal vonj Božje deviške in rodovitne ljubezni z zgledno čistostjo. Vsem je podaril bogastvo vere, ki jo je odplačeval z revščino, ki jo je ljubil do te mere, da je bolniku odstopil svojo sobo ali vanjo odnesel mrtvega, da ga ne bi videli drugi bolniki, z gesto nežnosti in usmiljenja. Učil je prave svobode, ubogal je voljo predstojnikov tudi za ceno grenkih solz in jih prepoznaval kot posrednike Božjega načrta.
Kot zgleden vernik s tem pričevanjem vse uči, da je zdravje, ki ga je treba nadvse ohranjati, zdravje duše, naše duše, ki je tako dragocena, ker prihaja od Boga in je k njemu usmerjena, pogosto nezavedno, v želji najti večno ljubezen v njegovem objemu.
Naj Zattijeva ljubezen podžge našo ljubezen. Naj njegovo pričevanje o Božji absolutnosti, veličini duše in naši pravi domovini navdihuje naše drže in pastoralno strast za novo apostolsko zvestobo in obnovljeno poklicno rodovitnost. Naj nam nikoli ne zmanjka materinskega varstva Marije Pomočnice, za katerega si je Artemij Zatti vedno prizadeval, in naj bo pobožnost do Marije v vsaki salezijanski hiši po svetu in v vsakem kotičku, kjer je navzoča don Boskova družina, zanesljiva pot, ki nam pomaga živeti svetost, kot jo je živel naš sobrat.
Končujem in predlagam molitev k Očetu na priprošnjo novega svetnika, salezijanca brata Artemija Zattija.
Prošnja za poklice
O Bog,
ki si nam v svetem Artemiju Zattiju
dal vzornega salezijanca,
ki je v poslušnosti tvojemu klicu
in usmiljenju dobrega Samarijana
postal bližnji vsakemu človeku,
pomagaj nam prepoznati dar poklicanosti,
ki svetu priča o lepoti
posvečenega življenja.
Daj nam pogum, da bomo mladim predlagali
ta način evangeljskega življenja
v služenju malim in revnim,
in daj, da se bodo vsi,
ki jih pokličeš na to pot,
velikodušno odzvali tvojemu povabilu.
To te prosimo po priprošnji
svetega Artemija Zattija.
Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.
S prisrčno naklonjenostjo in združen v Gospodu z vzajemno molitvijo vas pozdravljam.
Ángel Fernández Artime, SDB
vrhovni predstojnik
[1] J. E. Vecchi, Beatificazione del coadiutore Artemide Zatti: Una novità dirompente, v: ACG 376 (2001), 3.
[2] Odločil sem se, da pripravim kratek in jedrnat življenjski oris. Kdor bi rad izvedel več o življenju Artemija Zattija, lahko najde več biografij o novem svetniku in si prebere tudi življenjepis v pismu don Vecchija, ki sem ga prej omenil.
[3] Prim. Positio, str. 35.
[4] Prim. J. E. Vecchi, n. d., str. 15 in prim. Positio, str. 47.
[5] J. E. Vecchi, n. d., str. 17 in Positio, str. 79.
[6] J. E. Vecchi, n. d., str. 18.
[7] J. E. Vecchi, n. d., str. 20 in Summarium, str. 310, št. 1224.
[8] Positio, str. 198.
[9] J. E. Vecchi, n. d., str. 25.
[10] H. U. Von Balthasar, Gesù ci conosce? Noi conosciamo Gesù?, Morcelliana (= Il Pellicano), Brescia 1981, 95.
[11] J. E. Vecchi, n. d., str. 26.
[12] J. E. Vecchi, n. d., str. 27.
[13] Positio, 31.
[14] Positio, 21.
[15] H. U. Von Balthasar, Gli stati di vita del cristiano, Jaca Book, Milano 1985, 34.
[16] Summarium, str. 43, št. 160.
[17] H. U. Von Balthasar, Gli stati di vita del cristiano, 34.
[18] Positio, 206 (Duhovni lik Božjega služabnika).
[19] Positio super scriptis, 12.
[20] Pismo očetu, Viedma 15. junij 1908.
[21] Positio, 75-76.
[22] Positio, 80.
[23] Positio, 81.
[24] Summarium 15.
[25] Summarium 80.
[26] J. E. Vecchi, n. d., str. 21.
[27] Tassara Carlo, pričevanje, Summ. 126-127.
[28] Mons. Peréz Carlo Mariano, pričevanje, Summ. 52.
[29] L. Fiora, Biografia, Positio 132.
[30] Mons. Peréz Carlo Mariano, pričevanje, Summ. 43-47.
[31] Mons. Peréz Carlo Mariano, pričevanje, Summ. 43.
[32] García Oscar Giovanni, pričevanje, Summ. 113.
[33] Molinari Ferdinando Enrique, pričevanje, Summ. 151.
[34] Morero Noelia de Tofoni, pričevanje, Summ. 259.
[35] De Roia Luigi, pričevanje, Summ. 271.
[36] Kossman Enrico Mario, pričevanje, Summ. 10.
[37] Prieto Antonio F. Fernández, pričevanje, Summ. 61.
[38] Brizzola Mari, pričevanje, Summ. 75.
[39] García Oscar Giovanni, pričevanje, Summ. 113.
[40] Costanzo Giuseppe Nicola, pričevanje, Summ. 103.
[41] Giraudini Amalia Teresa, pričevanje, Summ. 117.
[42] Linares Manuelo, pričevanje, Summ. 92.
[43] Msgr. Peréz Carlo Mariano, pričevanje, Summ. 36.
[44] Kossman Enrico Mario, pričevanje, Summ. 14.
[45] Brizzola Mario, pričevanje, Summ. 79-80.
[46] Brizzola Mario, pričevanje, Summ. 80.
[47] Cadorna Guidi Giovanni, pričevanje, Summ. 218.
[48] Guidi Pasquale Attilio, pričevanje, Summ. 100.
[49] García Oscar Giovanni, pričevanje, Summ. 114.
[50] De Palma Luigi, pričevanje, Summ. 135.
[51] López Feliciano, pričevanje, Summ. 178.
[52] López Feliciano, pričevanje, Summ. 174.
[53] Echay Pietro, pričevanje, Summ. 211-212.
[54] Geronazzo Francesco Erasmo, pričevanje, Summ. 274.
[55] López Feliciano, pričevanje, Summ. 193.
[56] J. E. Vecchi, n. d., str. 47.
[57] Tiste, ki jih navaja don Vecchi, so na voljo v: ACG 373 (2000) in v: La Vocazione del salesiano coadiutore nella pastorale vocazionale, v: Il salesiano coadiutore. Storia, identità, pastorale vocazionale e formazione, Editrice SDB, Rim 1989, 133-161.
[58] J. E. Vecchi, n. d., str. 49-50.
[59] Giraudini Amalia Teresa, pričevanje, Summ. 115-116.