Sedmi don Boskov naslednik Egidio Viganò je bil Lombard po rodu, a Južnoameričan po srcu. Obdarjen je bil z velikimi intelektualnimi in organizacijskimi sposobnostmi, zelo aktiven tudi v službi Cerkve in papeža. Opredelili so ga tudi kot »ameriškega don Boska«, ki je tlakoval pot kasnejšim vrhovnim predstojnikom, ki so doslej vsi prihajali s te celine.
Rodil se je leta 1920 v Sondriu in že med začetno formacijo kot misijonar odšel v Čile. V novi deželi je bil tako cenjen zaradi svoje dobrote, prijateljstva in kulture, da ga je salezijanski kardinal Raùl Silva Henríquez imenoval za svojega »svetovalca«. Z njim je kot »strokovnjak« sodeloval na drugem vatikanskem koncilu. Na 21. vrhovnem zboru leta 1977 so ga izvolili za vrhovnega predstojnika. To funkcijo je opravljal tri mandate, skupaj 18 let.
Papež mu je zaupal številne pomembne naloge. Sodeloval je na šestih škofovskih sinodah, vedno po papeževem imenovanju. Leta 1986 je bil povabljen, da pridiga duhovne vaje papežu in rimski kuriji. Zadnje leto njegovega življenja je bilo zaznamovano z boleznijo in trpljenjem, vendar je živel z upanjem, ljubeznijo in predanostjo, ne da bi se izognil svojim dolžnostim.
Družbi in salezijanski družini je dal bolj »cerkveni čut« ter spodbudil nove načrte: prenova konstitucij, načrt Afrika, odpiranje na Vzhod, ponoven zagon pobožnosti do Marije Pomočnice (1984), izročitev Družbe Mariji, vključitev Združenja vernikov Marije Pomočnice v salezijansko družino, klic k prenovi pobožnosti in oznanjevanja po navodilih Pavla VI. (Marialis cultus, 1978), ponovnemu odkritju »oratorijskega merila« kot metodo salezijanske pastorale.
V svojem mandatu je trikrat obkrožil svet, da bi se srečal s salezijanci in člani salezijanske družine, da bi prinesel navdušenje v don Boskovem imenu.
Tudi za Viganòja je vezilo pomembna tradicija, ki se vedno nanaša na don Boska, da navdihuje in vodi salezijansko načrtovanje. In kot je dejal ob predstavitvi Vezila za leto 1985, »ne predstavlja le znamenja don Boskove ljubeče navzočnosti po njegovem nasledniku, ampak je spodbuda za pobude obnovljene zvestobe salezijanskemu duhu in poslanstvu.«
Besedila vezil so večinoma preprosta in kratka, splošna za celotno salezijansko družino. Kot pri njegovih predhodnikih je v ospredju njegovih misli don Bosko, zvestoba njegovi osebnosti, karizmi in poslanstvu, tudi zato, ker je bilo praznovanje stote obletnice njegove smrti leta 1988 eden najmočnejših trenutkov njegovega vodenja Družbe.
Ta obletnica, pot priprave in druge pomembne obletnice za salezijansko družino in Cerkev, so zaznamovale več njegovih vezil.
Posebno pozornost je namenil vzgoji mladih, vključno s ponovnim odkrivanjem preventivnega sistema, ponovnim zagonom vzgojnega načrta, povabilom k svetosti, prebiranjem in poslušanjem Blagrov …
Ne manjka drugih bolj neposrednih sklicevanj na kreposti, stališča ali razsežnosti, na katere je treba vedno paziti z namenom resnično pristnega krščanskega življenja, z izrecnim sklicevanjem na duhovno vodstvo, družbeni nauk, zmernost ali notranje življenje.
1979 »Z Marijino pomočjo izvajati vzgojni in pastoralni načrt dobrote, ki spodbuja ponovno odkrivanje, poglabljanje in zagon don Boskovega ‘preventivnega sistema’ v vsej salezijanski družini.«
1980 »Nadaljevati prizadevanje za ponovni zagon don Boskovega vzgojnega načrta, zlasti v mladinskih skupinah in gibanjih, z ustvarjanjem in poglabljanjem dveh značilno salezijanskih metod: prisotnost prijateljstva, ki spodbuja in pomaga mladim zoreti (pomoč), ustvarjanje vzgojnega okolja, ki razvija bogato izkušnjo človeških in krščanskih vrednot (družinski duh).«
1981 »Ob stoletnici smrti svete Marije Dominike Mazzarello vsem predlagamo, da bi po njenem zgledu bolje poznali in velikodušneje posnemali don Boskovo notranje življenje.«
1982 »Naj bosta delo in zmernost za nas v don Boskovi šoli asketsko pričevanje pastoralne ljubezni, ki izziva svet, ki spodbuja konflikt med ljubeznijo in žrtvijo«;
1983 »Spodbujamo krščansko zorenje ljudi in skupnosti tako, da v salezijanskem slogu obnavljamo in krepimo formativno izkušnjo duhovnega vodstva.«
1984 »Ni dovolj ljubiti!« iz don Boskovega pisma iz Rima nas vodi k prenovljenim predlogom tipične salezijanske svetosti.«
1985 »Z mladimi prisluhnimo evangeljskim blagrom, da v svetu vzbudimo prenovljeno upanje.«
1986 »Spodbujamo poklicanost laikov za službo mladim v don Boskovem duhu.«
1987 »Skupaj naproti ’88: kot široko gibanje ‘misijonarjev mladih’.«
1988 »V zaupanju Mariji spodbujamo pedagogiko dobrote kot don Boskov spomin in prerokbo.«
1989 »Upanje, izvirajoče iz ‘Don Bosko 88’, nas spodbuja, da okrepimo prenovljeno pastoralo poklicev.«
1990 »Gospod nas pošilja, da mladim pomagamo rasti v prepričljivem osebnem skladju med vero in življenjem.«
1991 »Nova evangelizacija zavezuje k poglabljanju in pričevanju družbene razsežnosti ljubezni.«
1992 »Družbeni nauk Cerkve je nujno orodje za vzgojo v veri.«
1993 »Trdno zakoreninjeni in utemeljeni v ljubezni: podaritev sebe v predanosti.«
1994 »Uskladimo veselje in zaveze upanja, ki pričajo o neizmernem Kristusovem bogastvu.«
1995 »Poklicani k svobodi (Gal 5,13) ponovno odkrijmo preventivni sistem pri vzgoji mladih za vrednote.«
1996 »’Da mihi animas’ je dar sam po sebi, ki oživlja vse bivanje: bivanje dejavnosti in potrpežljivosti.«
ANS