Dragi prijatelji in prijateljice v don Boskovi karizmi, dragi bralci Don Boska, tega preprostega orodja salezijanskega obveščanja, ki izhaja iz samega don Boska.
Tokrat vam pišem iz Rima. Pred začetkom pisanja teh vrstic sem s člani vrhovnega sveta salezijanske družbe daroval sveto mašo v Don Boskovih »sobicah« pri Srcu Jezusovemu. To je prostor, kjer sta nekdaj bili soba in kapela z majhnim oltarjem, na katerem je don Bosko, ko je bival v Rimu, maševal do 17. maja 1887. Čez nekaj mesecev, 31. januarja 1888, je umrl v Turinu.
V tistem majhnem in preprostem prostoru so moje misli za nekaj trenutkov odšle ne le k zadnjim svetim mašam, ki jih je don Bosko v času svojega rimskega bivanja obhajal z mnogimi skrbmi in solzami, temveč v neko drugo sobo, še bolj preprosto. Don Bosko je v Turinu pod večer, 26. januarja 1854, ko je mesto zajel polaren mraz in si ljudje ogrinjali težke plašče, zbral štiri mladeniče, ki so z razprtimi očmi sledili njegovim besedam: »Obljubljam vam, da nam bo Marija poslala velike in prostorne oratorije, cerkve, hiše, šole, delavnice …«
Te ’prerokbe’ so kakšno leto prej don Boska skoraj stale pristanka v umobolnici.
Štirje mladeniči, ki so bili komaj kaj več kot otroci, so imeli neverjetno zaupanje v don Boska. Med njimi so se skrivali temeljni kamni salezijanske družbe.
V rokah imam zgodovinski dokument, majhen list papirja, dolgega 10,5 in širokega 5 centimetrov, ki ga je popisal eden od fantov. Avtor je mladi Mihael Rua. Na ta list je napisal sledeče besede: »Zvečer 26. januarja 1854 smo se zbrali v don Boskovi sobi: don Bosko, Rocchietti, Artiglia, Cagliero in Rua. Don Bosko nam je predlagal, da bi z Božjo pomočjo in pomočjo sv. Frančiška Saleškega izvedli praktičen poizkus pomoči krščanske ljubezni bližnjemu. Pozneje bi se za to obvezali z obljubo. In končno, če bo mogoče in primerno, naredili Bogu zaobljubo. Ta večer so dobili tisti, ki so se ali se bodo podvrgli temu poizkusu, ime salezijanci.«
Od štirih so trije (Rocchietti, Cagliero in Rua) postali salezijanci.
Iz zelo majhnega semena
Leden veter je žvižgal po cestah križiča Vislic. V svetu so potekali dogodki, ki so ‘pisali zgodovino’: Karl Marx je pisal Manifest, v Ameriki je Samuel Colt iznašel revolver, nekaj 100 metrov od tiste sobice je Kamil Cavour podpisal zakon o ukinitvi 337 samostanov in v vojašnicah so se vojaki pripravljali na neumno in kruto Krimsko vojno.
Kljub vsemu, ko svet niti ni vedel, je tisti mladi duhovnik s štirimi mladimi zagnal ‘start up’, ki ne neha rasti in delati čudeže.
Občudovanja vredno je, da se je ta mali zapisnik ohranil, še bolj pa je občudovanja vreden navdih in vizija velikega svetnika don Boska s srcem, polnim vzgojne in evangelizatorske strasti do svojih mladih.
Sveti Duh je obudil in vodil prvo srečanje s temi štirimi fanti vse do salezijanske družbe in salezijanske družine danes, ki je razširjena v 136 deželah sveta, v skrbi za fante in dekleta, najstnike in mlade, predvsem za tiste, ki jih naše obdobje pozablja.
Majhen listič papirja, ki ga je popisal sedemnajstletnik, je najdragocenejši in najganljivejši del naše zgodovine.
Iz nič je zraslo čudovito drevo. Drevo, ki danes združuje tisoče prijateljev in dobrotnikov. Zahvaljujoč njim zmoremo storiti toliko dobrega. Drevo z vejami, ki predstavljajo tisoče laikov in delijo don Boskovo karizmo ter vsakodnevno opravljajo poslanstvo v ustanovah salezijanske družine po vsem svetu.
Brez zmagoslavja se moramo vedno znova zavedati svoje odgovornosti, večkrat ponovim svojim bratom in sestram po svetu. Smo varuhi velikega zaklada, ki ni naš. Je dar Svetega Duha Cerkvi v dobrobit otrok in mladih. Moramo ga varovati in trgovati z njim, kot s talenti v Evangeliju.
To je naša velika odgovornost, saj si danes težko predstavljamo Cerkev in svet brez don Boskovih sinov in hčera med mladimi. Manjkalo bi jim najmanj posebno veselje »očeta in učitelja mladine«, kot je dejal sveti Janez Pavel II.
Listič, ki ga je popisal sedemnajstlenik. Naša zgodovina ne bi mogla imeti bolj preprostega začetka. Pričuje tudi o neverjetnem ‘geniju’ (tudi ta izraz je moderen) don Bosku: družba za mlade, ki so jo ustanovili mladi.
Ob koncu naj vas le še pozdravim in vam zaželim vse dobro. V Don Boskovem imenu hvala za naklonjenost do naše karizme, naših sanj in vsega, kar utemljejuje naše življenje: to je Gospod Jezus Kristus in mladi.
Naj vas blagoslavlja naš sveti ustanovitelj.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik