Dragi don Boskovi prijatelji, udeležil sem se pogreba zaslužnega papeža Benedikta XVI. Prav on je bil tisti, ki je leto dni po začetku svoje papeške službe napisal veličastno encikliko Bog je ljubezen in v njej izjavo, ki se mi zdi bistvo veličastne krščanske misli: »Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev.« (Bog je ljubezen, 1). Ta oseba je zagotovo Jezus Kristus. Na podlagi te trditve nam je Benedikt XVI. zapustil izjave, kot so naslednje:
»Jezus Kristus je Resnica, ki je postala Oseba in priteguje svet k sebi.
Svetloba, ki jo izžareva Jezus, je svetloba resnice. Vsaka druga resnica je delček Resnice, ki je on in na katero se nanaša.
Jezus je središčna zvezda človeške svobode: brez njega izgubi svojo orientacijo, saj je brez spoznanja resnice svoboda denaturirana, izolirana in omejena na sterilno samovoljo.
Z njim je svoboda ponovno odkrita, prepoznana kot ustvarjena za dobro in izražena z dobrodelnimi dejanji in vedenjem.
Zato Jezus daje človeku popolno poznavanje resnice in ga nenehno vabi, naj živi v njej.
Nič drugega kot ljubezen do resnice ne more pognati človeške inteligence k neraziskanim obzorjem.
Jezus Kristus, ki je polnost resnice, pritegne srce vsakega človeka k sebi, ga razširi in napolni z veseljem.«
V nekaj stavkih, trdnih in zgoščenih, je predstavljen celoten krščanski nauk, ki še zdaleč ni »moralka« ali niz hladnih in togih pravil brez življenja. Krščansko življenje je predvsem resnično srečanje z Bogom.
To sem navedel v naslovu tega pisma. Po mojem mnenju in globokem prepričanju je »žeje po Bogu« veliko več, kot si mislimo. Ne gre za to, da bi želel spremeniti statistične podatke socioloških študij ali narisati izmišljeno resničnost. Vsekakor tega ne nameravam storiti, vendar želim, da bi razumeli, da je ob srečanju vis a vis, »iz oči v oči« z resničnim življenjem številnih ljudi, očetov in mater, družin, najstnikov in mladih, zelo pogosto mogoče najti življenje, ki ni lahko, ki ga je treba vsak dan »zdraviti«, človeške odnose, v katerih je ljubezen zaželena in potrebna in za katere je treba skrbeti v vsaki majhni gesti, v vsaki majhni podrobnosti, v vsakem dejanju. In v tem »srečanju iz oči v oči« je tako zelo potrebno poslušanje, svoboden in prost dialog, osebno srečanje, ki ne sodi in ne obsoja ter tako zelo potrebna tišina in navzočnost v Bogu.
Danes je tako zelo potrebno poslušanje, svoboden in prost dialog, osebno srečanje, ki ne sodi in ne obsoja ter tako zelo potrebna tišina in navzočnost v Bogu.
To trdim z velikim prepričanjem. Tukaj v Valdoccu, kjer se nahajam, me preseneti in napolni z veseljem, ko skupina mladih na pobudo povabi druge mlade na uro adoracije, tišine in molitve pred Jezusom v Najsvetejšem. Srečanju se odzove približno sto ljudi – veliko mladih. V Rimu, v cerkvi Srca Jezusovega, kjer smo se srečevali ob četrtkih zvečer, so bili prisotni mladi in mladi pari, nekateri s svojimi otroki, in celo zaročenci, ker so čutili, da njihovo življenje potrebuje srečanje z Osebo, ki daje našemu življenju smisel.
To sem doživel v številnih državah in krajih. Zato vas s tem pismom vabim, da storite to, kar bi storil don Bosko. Niti za trenutek se ni obotavljal, da bi svojim fantom ponudil izkušnjo srečanja z Jezusom. In ta Bog, ki je navzoč, ki je Bog z nami, kot smo praznovali za božič, je še vedno isti Bog, ki kliče, vabi, daje gotovost v vsakem osebnem srečanju, v vsakem trenutku počitka v njem.
Spomnim se enega od številnih don Boskovih »presenečenj«. V svojih Spominih pripoveduje: »Vstopil sem v cerkev iz zakristije in zagledal mladeniča, dvignjenega v višini svetega tabernaklja za korom, ki je v adoraciji Najsvetejšega zakramenta klečal v zraku, z nagnjeno glavo in naslonjen na vrata tabernaklja, v sladki ekstazi ljubezni kot Serafin iz nebes. Poklical sem ga po imenu in kmalu se je prebudil, ves razburjen se je spustil na tla in me prosil, naj tega nikomur ne povem. Ponavljam, da bi lahko naštel še mnogo podobnih dejstev, da bi bilo jasno, da vse dobro, ki ga stori don Bosko, stori predvsem zaradi svojih otrok.«
Ali je mogoče, da je Jezus še vedno isti Bog, ki se želi srečati z vsemi nami danes in še z mnogimi drugimi, ali pa se sramujemo in bojimo iti po tej poti? Ali je mogoče, da si mnogi med nami ne upajo povabiti drugih, da bi izkusili to, kar doživljamo sami in kar nam je bilo dano in ponujeno zastonj? Ali je mogoče, da zaradi tega, ker nam govorijo, da je to zastarelo in ni moderno, verjamemo preveč negativnim sporočilom in izgubljamo moč pričevanja, da mnogi med nami še naprej uživajo v vsakem osebnem srečanju s tistim, ki je Gospod življenja?
Papež Benedikt je bil prepričan, da sta njegova življenje in vera »prava« in da je to veliko srečanje z Gospodom. Od njega se je v zadnjih besedah homilije poslovil papež Frančišek takole: »Benedikt, zvesti prijatelj Ženina, naj bo tvoje veselje popolno, ko boš dokončno in za vedno slišal njegov glas.«
Zato, prijatelji, še naprej spodbujajmo srečanja z Življenjem, ki nam daje globoko življenje, kajti »žeja po Bogu« je večja, kot pravimo, kot si mislimo.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik