»’Oh! Don Bosko vedno hodi po rožicah. Zelo mirno gre naprej, vse mu gre dobro od rok!’ so govorili drugi. Niso pa videli trnov, ki so raztrgali moje uboge ude. Vendar sem nadaljeval.« Vsako življenje je prepleteno s trnjem in vrtnicami, kot v znamenitih don Boskovih sanjah o poti skozi vrtnice. Upanje je moč, ki nas kljub trnju ohranja.
Dragi prijatelji salezijanske družine in dobrotniki, ki pomagate don Boskovemu poslanstvu v vseh položajih in okoliščinah. Ko vam pošiljam misel za ta mesec, sem se odločil, da še malo ostanem pri temi upanja, o katerem sem že spregovoril. Ne gre le za nadaljevanje, ampak predvsem zato, ker je to tema za dober pogovor, saj jo vsi zelo potrebujemo.
Ko govorimo o upanju, se najprej spomnimo, da je to element globoke človečnosti in jasno merilo za razlago življenja v vseh religijah. Upanje ima veliko opraviti s presežnim ter z vero, ljubeznijo in večnim življenjem, poudarja korejski filozof Byung-Chul Han. Delamo, proizvajamo in trošimo, pravi ta filozof v svojih zapisih, a v tem načinu življenja ni nobene oblike odprtosti presežnemu, ni upanja.
Živimo v času, ki mu je odvzeta dimenzija praznovanja, čeprav smo polni stvari, ki nas osupnejo. Čas brez praznovanja je čas brez upanja. Potrošniška in storilnostna družba, v kateri živimo, tvega, da nas bo onesposobila za srečo, za veselje v položaju, v katerem smo se znašli. A tudi v najtežjem položaju so vedno drobci svetlobe!
Upanje nas usmerja v prihodnost, saj je kraj najbolj intenzivnega eksperimentiranja upanja presežnost.
Češki pisatelj in politik Vaclay Havel, predsednik Češkoslovaške v času »žametne revolucije«, ki se je mnogi spominjamo, definira upanje kot stanje duha, dimenzijo duše. Upanje je usmeritev srca, ki presega neposredni svet izkušenj, je zasidrano na drugi strani obzorja.
Korenine upanja najdemo znotraj presežnega. Zato ni isto upati ali biti zadovoljen, ker gredo stvari dobro.
Ko govorimo o prihodnosti, mislimo na to, kaj se bo zgodilo jutri, naslednji mesec, čez dve leti. Prihodnost je tisto, kar lahko načrtujemo, napovedujemo, upravljamo in optimiziramo.
Upanje je nadgradnja prihodnosti, ki nas povezuje s tisto prihodnostjo, ki se nikoli ne konča, s presežnim, z Božjo razsežnostjo. Gojenje upanja je dobro za naše srce, saj vlaga moči v gradnjo naše poti do nebes.
Največkrat izrečena don Boskova beseda
Salezijanec Alberto Caviglia je zapisal: »Če pregledujemo strani, ki poročajo o don Boskovih besedah in govorih, ugotovimo, da je bila beseda nebesa tista, ki jo je ponavljal v vseh okoliščinah kot najvišjo motivacijsko temo vsake dejavnosti za dobro in vsakega prenašanja stiske«.
»Košček nebes uredi vse!« je sredi težav ponavljal don Bosko. Tudi v sodobnih šolah menedžmenta se učijo, da se pozitivna vizija prihodnosti spremeni v življenjsko moč.
Ko je, star in onemogel, z majhnimi koraki mravljice prečkal dvorišče, so ga tisti, ki so šli mimo njega, ogovorili z običajnim raztresenim pozdravom: »Kam gremo, don Bosko?« Svetnik je z nasmehom odgovoril: »V nebesa.« Kako je don Bosko vztrajal pri tem: nebesa! Poskrbel je, da so njegovi mladi odraščali z vizijo nebes v srcu in očeh.
Vsi vemo, da smo lahko kristjani, tudi prepričani kristjani, a ne verjamemo v nebesa. Don Bosko nas uči združevati svoj tukaj in zdaj s posmrtnim življenjem. In to počne s krepostjo upanja. To upanje nosimo v svojih srcih in jih odprimo za dobrodelnost, za človečnost, ki pooseblja tisto, v kar globoko verjamemo.
Pred bližajočimi se prazniki vseh svetnikov in vernih rajnih živimo to upanje z našimi svetniki in s svojimi pokojnimi, združeni v občestvu, ki se začne v našem vsakdanjem življenju in vodi v neskončnost. Kakor don Bosko živimo tako, kot da bi gledali Nevidnega. Hranimo se z upanjem, ki je previdna navzočnost Boga. Tako lahko živimo samo tisti, ki smo globoko konkretni, kot je bil don Bosko.
Stefano Martoglio, SDB, vikar vrhovnega predstojnika salezijancev