Ko se odločim za postne duhovne vaje (PDV), že UPAM – UPAM, da se bom bolj približala Bogu in ljudem, ki so se odločili za isto pot. V petek najprej UPAM, da me pot varno pripelje na Bled. Naredim vse, kar je v moji moči – spakiram, se dogovorim za prevoz. Uspem!
Vsi navzoči navzven nasmejani, vsak s svojim namenom – vsi romarji. Polni upanja? Morda na začetku postnih duhovnih vaj še ne – sploh, ker vsak od nas pride iz »doline« s težkim nahrbtnikom skrbi, ki v srcu zatirajo upanje. Hitro odložim breme skrbi in se prepustim ozračju zaUPANJA, ki si ga delim z drugimi udeleženci. UPANJA, da nas je Bog zbral v skupnost »rib«, ki plavamo v isto smer. Ribičem ljudi je uspel boljši »lov« na ribe, ki so prispele na prvi termin PDV, kot bi bil lov na ribe v Blejskem jezeru.
Razdelili smo se v manjše skupine, kjer so naši pogovori tekli o romanju in upanju. Razmišljali smo o pravem pomenu upanja, cilju romanja, strahovih in ovirah, ki nas spremljajo na poti, ter o pomenu skupnosti. Skozi Jezusov zgled smo spoznali, da smo kristjani romarji že tukaj in zdaj – v vsakdanjem življenju. Če se le odločimo za vztrajno hojo za Njim, kot nam je s svojim pričevanjem dokazal tudi Timon. Odkrili smo podobo boja – fizičnega, ki nas spremlja vsak post, in morda v sebi našli orodja za premagovanje duhovnega boj, da nas tok življenja ne odnese. Naša srca sta (tudi s popolnim odpustkom) napolnila mir in tišina. Domov smo odšli z molitvijo in željo, da bi bila pot našega življenja pot Luči, pot Upanja. V nedeljo spet (in še bolj kot v petek) UPAM.
Na koncu, hvala za “varno pristanišče”, Marijin dom na Bledu, in njegovi “ekipi” – skupnosti sester Hčera Marije Pomočnice, ki so nam v zgled »Ribištva« ob Blejskem jezeru – v pravem pomenu besede.
Klara M.
Program je sofinanciran s strani Urada RS za mladino.
