Kaj dobiš, če združiš eno samotno kočo, več kot petdeset mlad(ostn)ih ljudi, pet kitar, enega črnega mačka, sneg v nedeljo zjutraj in nekaj smeha in nekaj tišine? PDV na Pohorju seveda!
Ob koncu postnega časa smo se še na zadnjem vikendu zbrali mladi iz različnih krajev Slovenije, da bi se dobro pripravili na velikonočni čas. Razmišljali smo o tem, kako izgleda Upanje in kako lahko tudi mi nekaj njegovih žarkov odnesemo v dolino.
Najbolj nas je gotovo nagovoril Timon, ki je z nami delil svojo izkušnjo odvisnosti in nam predvsem položil na srce, da se z malimi koraki, ljubeznijo in ne-obupom lahko rešimo iz kakršnekoli situacije.
Poleg globokega filozofskega razmišljanja – ker tema res ni bila lahka – smo si čas krajšali z igranjem odbojke in košarke, z igranjem pesmi na kitare in občasno na zvočnike (hvala Mariborčani), pitjem kave in soka (kdor je imel post od sladkorja, je na tem vikendu res lahko preizkusil trdnost svoje odločitve), masažami (zaradi poškodb ali pa kar tako) in pomivanjem posode.
V soboto zvečer smo imeli tudi priložnost za sv. spoved, na katero smo se pripravili v spokornem bogoslužju, prisluhnili pa smo tudi Poti luči, kjer smo se že uzrli k praznemu grobu in Jezusovem vstajenju. Da pa smo se pred spanjem še dobro pretegnili in zbudili, sta nam Žiga in Anita pripravila kratek, a zabaven družabni večer.
Skratka, mislim, da smo si s tem vikendom natočili Upanja polno merico, ki jo bomo z veseljem ponudili tudi vsem, s katerimi se nam bodo prekrižale poti.
Program je sofinanciran s strani Urada RS za mladino.
