Za svoj prvi javni nastop je novi vrhovni predstojnik salezijancev Fabio Attard izbral zapor za mladoletnike »Ferrante Aporti« v Turinu. V četrtek, 3. aprila 2025, je obiskal mlade zapornike na Corso Unione Sovietica. Za mladoletniškim prestopništvom don Boskovi salezijanci razbirajo trpljenje ubogih in zapuščenih mladih.
»Vneti za Jezusa Kristusa, predani mladim. Za zvesto in preroško izkušnjo našega salezijanskega poklica«. To je tema 29. vrhovnega zbora salezijancev, ki ga obhajajo v materni hiši Valdocco: približno 220 zborovalcev, predstavnikov 136 narodov, kjer so navzoči Don Boskovi sinovi, je v sredo, 25. marca, izvolilo novega vrhovnega predstojnika Fabia Attarda, ki se je v skladu z jubilejem upanja in Vezilom 2025 »Zasidrani v upanju, romarji z mladimi«, odločil, da se »najprej« sreča z »neukrotljivimi in nevarnimi« mladimi, kot jih je imenoval don Bosko, »in ki bi jih tudi danes šel iskat.«
Attard je v četrtek, 3. aprila zjutraj, obiskal zavod za prestajanje kazni za mladoletnike »Ferrante Aporti« v Turinu in se srečal s priprtimi mladimi, večinoma tujci, v spremstvu svojega sobrata, kaplana Silvana Onija.
»Tukaj se je rodil don Boskov preventivni sistem,« pojasnjuje Attard, »in iz Turina, kjer se je rodila salezijanska karizma, želimo biti povsod še naprej blizu mladim, ki imajo manj, kajti naš ustanovitelj nam je priporočil, da je v vsakem mladem človeku, tudi najbolj nesrečnem, točka, ki je odprta za dobro in prva dolžnost vzgojitelja je, da poišče to točko, to občutljivo struno srca in jo uporabi.«
»Svetnik mladosti,« spominja vrhovni predstojnik, »v svojih Spominih na oratorij pripoveduje, kako je razumel, da je treba Turinu v 19. stoletju – z veliko podobnostmi s predmestji današnjega sveta – dati upanje najbolj krhkim in najrevnejšim mladim. Gledati množice mladih, starih med 12 in 18 let, zdrave, krepke, z budnim umom, a jih videti brez dela, razgrizene od insektov, brez duhovnega in posvetnega kruha, je bilo nekaj, kar je don Boska zgrozilo, kot je sam zapisal.«
»Kdo ve, sem si rekel, če so imeli ti mladi zunaj kakšnega prijatelja, ki je skrbel zanje, jim pomagal in jih ob praznikih poučeval o veri? Kdo ve, ali se ne bi mogli obvarovati pred propadom ali vsaj zmanjšati število tistih, ki se vračajo v zapor? To misel sem sporočil don Cafassu (svojemu duhovnemu očetu, zavetniku jetnikov in spovedniku obsojenih na smrt). Z njegovimi nasveti in razsvetljenji sem začel preučevati načine, kako to izvesti,« je dalje zapisal don Bosko.
Od leta 1855 je don Bosko v »Generali« (tako se je tedaj imenoval turinski zapor za mladoletnike) obiskoval priprte mlade in v tistih popoldnevih, ki jih je preživel v igri in klepetu z njimi, izumil preventivni sistem, na kar spominja njemu posvečena plošča na hodnikih zavoda.
Od takrat so kaplani v Ferranteju salezijanci in skušajo po don Boskovem zgledu ljubiti mlade, kot se to dogaja v vseh oratorijih po svetu: »Več boste dosegli s pogledom ljubezni, z besedo spodbude kot z mnogimi grajami«, je dalje zapisal svetnik. Attard ob tem zaključuje: »Papež Frančišek nam je z odprtjem drugih svetih vrat po baziliki svetega Petra v rimskem zaporu Rebibbia pokazal, kam moramo prinesti upanje in tolažbo«.
Marina Lomunno, vir: La Voce e Il Tempo