Zelo sem zrasla od zadnjega pisma. Evo, še podpišem se in oddam tole v škatlo od lizik na hodniku pod kapelo. Upam, da boš prebrala, kratke vrstice so. Zbudijo pa spomine. In skomine.
Res je, pravzaprav sva se spoznali na parkirišču. Jaz osnovnošolka, obložena z nahrbtnikom pričakovanj, tudi strahov. Pa ti. Zasanjana in realna hkrati, drugačna. Začelo se je najino skupno odraščanje. Dolgo sva se družili. Kar do moje poroke.
Spustili smo se po poti in prečkali tisti travnik. Šele mnogo kasneje sem začutila, kaj je s tem nogometom tu med kravami. Kaj je na njem, da spominja na don Boska in njegove fante.
Napis na strehi, da smo vsi enako, me je presenetil. Predvsem, ker je res deloval v praksi. Tu ni bilo kot v šoli. Preden smo morali dati kaj od sebe, je to na enak način najprej storil kakšen animator ali duhovnik.
Še me je presenečalo. Prišla sem na nekakšen tečaj za animatorje, ljudje zadaj na strehi pa so kadili. To ni veljalo za kul, niso bili zgled. So pa spadali zraven, nihče jih ni obsodil ali izključil. Po tej strehi si lahko stekel čisto na vrh in se dotaknil neba. Pa ne prav metaforično, ampak precej zares.
Učila sem se ob Jožetu in Marku. Se mi zdi, da sta bila kot uskovniški oče in sin. Delovala sta s posebnim duhom in v tej troedinosti držala gor tisto streho. Semen uskovniške zemlje nista sejala sede, pač pa z lopato in zvoncem …
Tisto zgodnje čiščenje solate in krompirja nam je govorilo, da je pomembno tudi fizično delo. V jutrih smo se intonirali gor na klopcah, da dneva ne bi začeli z zaupanjem v svoje male moči. In, ja, važno mi je bilo, kdo bo sedel poleg koga, že zjutraj. Tako je, ko si najstnik. Skrbno sem izbrala svoje garderobne kupe za ves teden. Bila sem še daleč na poti do tega, kako se notranje obleči, da je tvoje oblačilo dovolj ponižno za Božjo vse-presežnost. Šele z leti sem doživela tihoto puščave. Saj, razumela sem jo takoj: nekaj bi me moralo nagovarjati. Nisem pa znala srkati te tihote. Odpreti svoje notranjosti, da bi med zračenjem skritih izb vanje pripihal Duh. Ti pa si bila čisto tiho. Upala si na mojo rast. Na zrna, ki si jih dnevno vkopavala vame.
Na petkovih adoracijah smo veliko jokali. Podajali smo si rolo z robčki in smrkali iz tistih viharnih najstniških čustev. Iz podob, kakšni bi morali postati. Učili smo se še, kdo smo in kam zremo. Ne nam zameriti, prosim. Nismo še razumeli, smo pa nekaj čutili. Potrebovali smo vesele večere in izlete, za učenje veselja. Na eni izmed mojih prvih maš v naravi smo med pridigo po gozdu iskali kaj, kar bi nas lahko naučilo hvaležnosti. Prinesli smo polžke, koreninice, kamne. Nič nas ni nahranilo dovolj. Nič toliko kot evharistija, živi Jezus, ki smo ga v obliki hostije prinesli s seboj. Dojeli smo bistvo. In glej, bilo je prav dobro, in bil je večer in bilo je jutro, četrti dan …
V glavi mi še zveni kakšen citat s predavanj ali pogovora v skupinah s tega zelenega šotorišča. Nekega leta se je tu znašel dodaten šotorček za kočo. Prebivališče Najsvetejšega. Vau… v mojih očeh si takrat prerasla samo sebe. Bistvo je zdaj ves dan šotorilo sredi med nami. Prišel je petek. To je bil dan, ko smo ukoreninjali svoje veselje. Kopali smo njegove izvire: spokorno bogoslužje, spoved …
Tako sva rasli in si imeli vsakič kaj novega povedati. Na tisti gugalnici si me vzela v naročje in me na pragu svojega dvorišča gugala med tu in tam, od koder sem iz deklice rasla v žensko.
Nekega dne sem ti prišla povedat, da se poročim in ti predstavit svojega bodočega moža. Zaroka je tako v gorah nad teboj dobila svoj blagoslov. Zvečer sem plezala po tistih lojtrah v prazni hiši. Odmevale so moje skorajšnje slovo.
Korak po tvojih stopnicah mi še odmeva v glavi. Hvaležna sem za najin hranljiv odnos. Za Jožetovo lopato izkušenj. Za zvonec, ki drami v čuječnost. Oblikovala si me, zato je del mene iz uskovniške snovi. Tako razmišljam, ko med otroška oblačilca obesim majico iz najinih dni. Z nje me prijateljsko pozdravlja tvoj podpis izpod koče, tvoj logo.
Ostajam navezana nate, moja draga Uskovnica.
Z ljubeznijo, Marta Novak
Vabljeni k nakazilu svojega daru za obnovo Uskovniške koče na Fundacijo don Bosko:
TRR SI56 0205 8026 2282 413
namen: USKOVNICA