Na različnih koncih sveta se bliža čas, ko se nekateri mladi, ki jih je pritegnila Božja milost, pri-pravljajo izreči svoj »fiat«, da bi sledili Kristusu po karizmi, ki jo je Bog ustanovil po svetem Janezu Bosku. Kakšni so pogoji, da se lahko nekdo pridruži družbi don Boskovih salezijancev? Sam Janez Bosko je to temo opisal v pismu, naslovljenem na svoje mlade (BiS VIII, 586-588).
Na binkoštni dan 1867 je don Bosko poslal pismo vsem salezijancem. V njem je obravnaval namen, s katerim naj bi vstopali v salezijansko družbo, in naznanjal, da bo Družba morda že v kratkem dokončno potrjena. V dokumentih, ki so nam na voljo, ni sledu o taki trditvi. Ker pa ima njegovo lastnoročno napisano pismo datum 24. maj, praznik Marije Pomočnice 1867, se zdi, da ga je praznik navdihnil k pisanju in mu dal jasno videnje prihodnosti. Kakor koli že, dal je napisati več izvodov, datum pa je spreminjal in z lastno roko napisal naslov »Don Bonettiju in mojim sinovom sv. Frančiška Saleškega v Mirabellu, don Lemoynu in mojim sinovom sv. Frančiška Saleškega, ki prebivajo v Lanzu.« Njegov je tudi lastnoročni podpis in pripis: »Ravnatelj naj bere in razloži, kar je treba.«
Izvod, namenjen salezijancem v oratoriju, se je glasil takole:
Don Rui in drugim mojim sinovom sv. Frančiška Saleškega, ki prebivajo v Turinu.
Naša Družba sodi med tiste, ki bodo v kratkem dokončno potrjene. Zato želim govoriti svojim sinovom z vso odkritosrčnostjo. Ker tega ne morem vedno storiti z živo besedo, bom skušal narediti vsaj s pismom.
Začel bom z razlago splošnega cilja Družbe. Pozneje bomo razmišljali o njenih posameznih nalogah.
Prvi namen naše Družbe je posvetitev njenih članov. Zato naj se vsak ob vstopu znebi vsake druge misli in vsake druge skrbi. Kdor bi vstopil zato, da bi živel mirno življenje, imel priložnost, da bi v miru končal svoj študij, da bi se otresel sitnosti staršev, da bi se znebil ukazovanja kakega predstojnika, ta bi imel napačen namen in ne bi imel nič opraviti z Gospodovim ‘hodi za menoj’, ker bi iskal svoje časne prednosti in ne bi iskal koristi svoje duše. Odrešenik ni pohvalil apostolov in jim obljubil večnega kraljestva zato, ker so zapustili svet, temveč zato, ker so bili pripravljeni slediti mu v težavah, kakor se je dejansko zgodilo. Izčrpali so svoje življenje v naporih, pokori in trpljenju in končno v mučeništvu končali svoje življenje na zemlji.
Prav tako ne vstopa v Družbo s pravim namenom tisti, ki je prepričan, da ji je nujno potreben. Od vrhovnega predstojnika do zadnjega člana, vsak naj si dobro vtisne v srce in dušo: nobeden ni potreben Družbi. Samo Bog je njen edini poglavar in nujno potreben Družbi. Zato se morajo njeni člani obračati k svojemu poglavarju, k svojemu resničnemu gospodarju, plačniku, k Bogu. Iz ljubezni do njega naj se vpišejo v Družbo, iz ljubezni do njega naj delajo, se pokoravajo, zapustijo vse, kar imajo na svetu, da bodo na koncu življenja mogli Odrešeniku povedati, da so si izbrali za življenjsko načelo: »Glej, mi smo zapustili vse in šli za teboj. Kaj bo torej naše plačilo?«
Ko pravimo, da mora vsak vstopiti v Družbo z edino željo, da bi služil Bogu in čim popolneje delal dobro sebi, potem to pomeni, da gre za pravo dobro, za duhovno in večno dobro. Kdor bi iskal udobno, lagodno življenje, ne vstopa v našo Družbo s pravim namenom. Mi gradimo na Odrešenikovi besedi, ki pravi: »Kdor hoče biti moj učenec, naj gre in proda vse, kar ima na svetu, dá vse ubogim in potem pride za menoj.« Toda kako naj hodijo za njim, ko ni imel pedi zemlje, kamor bi položil svojo glavo? Odrešenik pravi: »Kdor hoče postati moj učenec, naj se odpove samemu sebi, mi sledi v molitvi, pokori in predvsem naj zataji samega sebe, vzame nase križ vsakdanjih tegob in naj hodi za menoj. Naj se odpove sam sebi, vzame vsak dan svoj križ na svoje rame in hodi za menoj.« Vse do smrti, in če bi bilo treba, tudi smrti na križu.
To je, kolikor v naši Družbi dela tisti, ki uporablja svoje moči v sveti božji službi, v poučevanju in drugem duhovniškem delu vse do smrti, mogoče nasilne v ječi, v izgnanstvu, v okovih, v vodi, v ognju, vse dotlej, ko bo vse to pretrpel na zemlji in umrl z Jezusom Kristusom ter mogel iti uživat njegovo slavo v nebesih.
To se mi zdi, je smisel besed, ki jih sv. Pavel namenja vsem kristjanom: »Kdor se hoče veseliti s Kristusom, mora najprej s Kristusom trpeti.«
Ko kak član s takim dobrim razpoloženjem vstopi v Družbo, mora brez zahtev in z veseljem sprejeti vsako službo, ki mu jo zaupajo: poučevanje, študij, delo, pridiganje, spovedovanje v cerkvi in zunaj cerkve. Tudi najnižja dela je treba sprejeti z veseljem in pripravljenostjo duha, kajti Bog ne gleda, kakšno je delo, ki ga opravlja, temveč na notranjo naravnanost, s katero ga opravlja. Zato so vsa opravila enako vredna, ker so pred Bogom enako zaslužna.
Dragi moji sinovi, zaupajte vašim predstojnikom, kajti oni bodo morali dati strog obračun o vaših delih. Zato naj skrbno preučijo vaše sposobnosti, vaše težnje in jih razporedijo v skladu z vašimi močmi, vendar pa vedno tako, kakor se njim zdi v večjo Božjo slavo in korist duš.
O, če bi naši sobratje vstopali v Družbo s takim razpoloženjem, bi naše hiše brez dvoma postale pravi raj na zemlji. Med člani bi vladal mir in sloga, krščanska ljubezen bi bila vsakdanja obleka predstojnika, pokorščina in spoštovanje bi korakali ena ob drugi in dela ter celo misli podložnikov in predstojnikov bi bili enaki. To bi bila družina, zbrana okoli svojega očeta z namenom, da bi širila na zemlji slavo Boga ter ga nekoč ljubila in slavila v neskončni slavi v nebesih.
Bog naj napolni vas in vaše napore z blagoslovom in milostjo, da boste mogli s svojimi deli vztrajati v dobrem.
Najvdanejši v Jezusu Kristusu
duh. Janez Bosko
Turin, 9. junija 1867, na binkoštni dan
Vir: donbosco.press