Don Bosko je hotel, da bi se njegove ustanove in njegov vzgojni sistem nadaljeval tudi po njegovi smrti, zato si je prizadeval svojo strukturo formalizirati. Svoje sodelavce je želel organizirati v redovno skupnost, ki bi se po svojih zunanjih znamenjih (način delovanja, poimenovanja in tudi oblačenja) ločevala od drugih redov.

Zasebno redovno združenje (1854–1859)

Don Boskov načrt je začel dobivati vidno obliko v letu 1854. 26. januarja tega leta, nekaj dni pred praznikom sv. Frančiška Saleškega, je don Bosko zbral v svoji sobi štiri kadidate (med njimi: Mihael Rua, pozneje prvi don Boskov naslednik v vodstvu salezijanske družbe, ter Cagliero, poznejši kardinal). Rua je napisal poročilo o tem pomembnem sestanku:

“Predloženo nam je bilo, da naj z Božjo pomočjo in ob priprošnji sv. F. Saleškega napravimo poskušnjo za praktično vajo ljubezni do bližnjega, da bi pozneje prešli k obljubi in da bi nato, če bo mogoče in primerno, storili obljubo Gospodu.”

Od tega večera se bodo imenovali salezijanci tisti, ki so si ali si bodo izbrali ta poklic. Na koncu enoletnega noviciata, ki ga nihče ni imenoval s tem imenom, je Mihael Rua 25. marca 1855 napravil zaobljube. Čez nekaj mesecev so jih izpovedali še nekateri drugi.

Javno redovno združenje (1859)

9. marca 1859 je don Bosko spregovoril svojim “salezijancem”:

“Že dolgo sem razmišljal, da bi ustanovil redovno kongregacijo in takšen je bil že nekaj let glavni predmet mojih skrbi. Glejte, danes je nastopil trenutek, da pristopimo k izvršitvi načrta.”

18. decembra 1859 je bil sestavljen prvi uradni dokument salezijanske družbe: “Zbranim je bilo po volji, da se povežejo v družbo ali kongregacijo, ki ima ob skrbi za lastno posvečenje članov namen, da bo širila Božjo čast in delala za blagor duš, posebno tistih, ki so najbolj potrebne pouka in vzgoje.”

Redovna pravila

Pot, ki jo je don Bosko prehodil od prve redakcije konstitucij (redovnih pravil) okrog l. 1855 do dokončne odobritve, je bila dolga. Bilo je delo iskanja, študiranja, podrobna redakcija besedila, neprestano spreminjanje, ki ga je narekovala izkušnja in cerkvena oblast ter hudi napadi nasprotnikov. Don Bosko je uspel. 13. aprila 1874 je Sveti sedež salezijanska pravila potrdil.

Svetišče Marije Pomočnice v Turinu

Don Bosko je vse življenje gojil prisrčno pobožnost do Marije, ki jo je klical z imenom Pomočnica. Njej v čast je v Turinu postavil svetišče. Gradnja te cerkve zavzema posebno mesto v zgodovini salezijanske družbe.

V sanjah (1844) mu je Marija, podobna pastirici, pokazala “krasno in visoko cerkev” z napisom: “Hic domus mea, inde gloria mea – Tu je moja hiša, od tod moja slava.” V drugih sanjah (1845) je bil celo določen kraj: “Gospa sama je naročila, da naj bo na prostoru, kjer so bili obglavljeni trije turinski mučenci”. Z delom se je pričelo februarja 1863. Meseca aprila 1864, ob blagoslovitvi temeljnega kamna, se je don Bosko obrnil k mojstru Buzzettiju in mu dal nekaj “na račun” za dotlej izvršeno delo. Iz denarnice mu je stresel vse: 40 centezimov! Vedno je bil prepričan, da je Marija Pomočnica s svojimi čudeži gradila svetišče. Cerkev je bila posvečena 9. junija 1868.

– – – – – –

O ustanovitvi salezijanske družbe (18. 12. 1859)

Osemnajstega decembra 1895 je bila nedelja. Don Bosko je sklenil deloven praznični dan, ki ga je preživel med tisoči fantov kakor na praznik Brezmadežne in kakor vsako nedeljo. Potem je poklical h konferenci tiste, ki so se odločili, da bodo postali člani dobrodelne redovne družbe sv. Frančiška Saleškega.

Ura je bila 9 zvečer po večernih molitvah. Sestanek je bil v don Boskovi sobi. V nekaj minutah jih je bilo osemnajst, skupaj z don Boskom. Samo dva nista prišla. Okrog don Boska je bilo zbranih sedemnajst: en duhovnik (47 let), en diakon (24 let), en subdiakon (22 let), trinajst klerikov (od 15 do 21 let) in en zelo mlad študent.

Natančen zapisnik, ki ga je podpisal Alasonatti in sopodpisal don Bosko, »je izredno preprost dokument, ki obsega prvi uradni spis salezijanske družbe«; v njem beremo:

»(Zbrani smo bili) vsi z namenom in enodušno, da bi gojili in ohranjali duha prave ljubezni, ki se terja v ustanovi oratorijev za zapuščeno in ogroženo mladino, ki jo v teh hudih časih zavajajo na škodo družbe in jo pehajo v brezbožnost in nevernost.

Zato je bilo všeč vsem zbranim, da se razglasijo kot družba ali kongregacija, ki ima za cilj medsebojno pomoč za lastno posvečenje, in so si zadali nalogo pospeševati Božjo slavo in odrešenje duš, ki jim manjka zlasti šola in vzgoja. Potem ko so enoglasno potrdili predlagani načrt in prosili razsvetljenja Svetega Duha, so prešli k izvolitvi članov, ki naj bi sestavljali vodstvo družbe za to in za nove kongregacije, če bo Bogu všeč, da podpira njihovo širjenje.

Zato so soglasno prosili njega (don Boska), začetnika in pobudnika, naj prevzame službo vrhovnega predstojnika, saj je bilo docela primerno, da je on, ki je to službo sprejel s pridržkom sposobnosti, da si imenuje prefekta (vikarja in upravnika). Ker ni nihče temu nasprotoval, je izjavil, da se mu zdi, da ne sme odpoklicati iz službe prefekta zapisnikarja (don Alasonattija), ki je do takrat opravljal službo hišnega prefekta.

Takoj nato so pomislili, kako naj izvolijo druge člane družbe, ki bodo sodelovali pri vodstvu. Dogovorili so se, da sprejmejo tajno glasovanje, da po najkrajši poti sestavijo svet, ki naj ga sestavljajo duhovni voditelj, ekonom in trije svetovalci skupaj z že prej imenovanima predstojnikoma (vrhovnim predstojnikom in prefektom).

[…] pri volitvah za duhovnega voditelja (je bil rezultat) enoglasna izvolitev klerika subdiakona Mihaela Rua, ki službe ni odklonil. Nato smo isto ponovili za ekonoma. Izvoljen je bil diakon Angel Savio, ki je prav tako obljubil, da sprejme določeno službo.

Bilo je potrebno izvoliti še tri svetovalce; najprej je bil izvoljen klerik (sic) Cagliero Janez. Kot drugi svetovalec je bil izvoljen klerik Janez Bonetti. Pri tretjem glasovanju sta dobila enako število glasov klerika Ghivarello Karel in Provera Franc. Pri drugem glasovanju je največ glasov dobil klerik Ghivarello. Tako je bilo dokončno sestavljeno upravno telo naše družbe (ki se je pozneje imenovalo ‘vrhovni kapitelj’).

Vse, kar je bilo do tu storjenega, je bilo prebrano v skupščini vseh zgoraj omenjenih članov in do sedaj imenovanih voditeljev. Potrdili so verodostojnost zapisnikov in soglasno potrdili, da se o tem ohrani izvirnik, ki sta ga podpisala vrhovni predstojnik in tajnik.

Duh. Janez Bosko
Alasonatti Viktor, duh., prefekt.«