SDB SLO: 1991-
Tretje obdobje SDB na Slovenskem (1991- )
Leto 1991, leto slovenske samostojnosti, je prineslo nove možnosti tudi za razvoj salezijanskega dela za mladino. Slovenskim salezijancem se je tedaj zazdelo, da se znova ponavlja leto 1901 in da so po devetdesetih letih “znova na začetku”; zopet jim je bila dana svoboda za delo z mladimi, ne pa tudi konkretne možnosti: hiše, zavodi in drugo premoženje, ki jim je bilo odvzeto po vojni. Rakovniški grad kljub mnogim prizadevanjem še vedno ni povsem vrnjen in čaka, da bi salezijanci “znova vstopili vanj” in mu vrnili nekdanje življenje.
Uskovniški tedni – izobraževanje animatorjev in župnijskih sodelavcev (od 1984). |
Po letu 1991 so se poživili razni mladinski programi (Čarno jezero 2006). |
Praznik animatorjev ob obisku vrh. predstojnika P. Chaveza (oktober 2004) |
Obnovljena stavba na Rakovniku (2004). |
Tudi rakovniški zavod (do nedavnega tovarna Angora), ki še ni popolnoma v posesti salezijancev, kliče po prenovi in po obnovljenem delu za mladino. Na Kodeljevem, kjer je nekdaj deloval znamenit Mladinski dom, bi bilo potrebno povsem na novo zastaviti delo za mladino. V Veržeju je salezijanski dom (Marijanišče) znova v lasti salezijancev, a je potreben popolne prenove. V njem se že zbirajo skupine mladih in odraslih iz vzhodnega dela Slovenije, kar daje upanje, da bo sčasoma postal salezijansko duhovno središče Pomurja.
Salezijanski dom v Celju (Gaberje), ki je bil pred časom vrnjen, je delno že prenovljen. V njem že poteka preventivni program za mlade v težavah (PUM). V načrtu je izgradnja novega salezijanskega pastoralnega središča, ki bi ga mesto ob Savinji, v katerem živi veliko mladine, vsekakor potrebovalo. Tudi v Mariboru, kjer so salezijanci začeli s svojimi delom pred več kot desetimi leti, mestne oblasti do sedaj še niso omogočile pridobitve potrebnih dovoljenj za izgradnjo primernega salezijanskega središča za mladino. Velika polja dela za mladino se odpirajo tudi v zamejstvu (na Tržaškem in na Koroškem), v diaspori (v Vojvodini in v Črni Gori) ter v misijonih (Afrika).
Ob praznovanju 100-letnice salezijanci spoznavamo predvsem to, da je življenje nenehno začenjanje. Zavedamo se tudi, da pripada prihodnost le tistim, ki zmorejo vedno znova začenjati in ki ne dovolijo, da bi jih življenje zlomilo. Ob velikem zaupanju v Boga pa čutimo, da je potrebno še nekaj, kar je imel don Bosko in so imeli tudi prvi salezijanci na Slovenskem, tj. veliko zaupanje v človeka, v dobroto in velikodušnost ljudi, ki podpirajo vse, kar je dobro in plemenito, saj ima samo to zagotovilo prihodnosti. Prvi salezijanci v Sloveniji so zmogli opraviti veliko delo zato, ker so bili obdani s krogom dobrih ljudi, zlasti članov salezijanske družine in don Boskovih prijateljev.
Obnovljeni zavod v Veržeju (2006). |
Celje v letu 2004. |
* * * Opomba
Gornje besedilo je bilo zapisano v letu 2001, v letu, ko smo salezijanci praznovali 100-letnico salezijanske navzočnosti v Sloveniji, slovenska država pa 10. obletnico svoje samostojnosti. Slabih 5 let zatem (leta 2006) so mnoge od gornjih želja postale resničnost.
Stavba na Rakovniku, ki je bila v času po drugi svetovni vojni namenjena tovarni, je danes sodobno župnijsko-pastoralno središče s salezijanskim mladinskim centrom.
Marijanišče v Veržeju je urejeno in nudi sodobnim standardom primerne bivalne pogoje raznim skupinam in posameznikom, ki tam želijo najti nekoliko miru in novih duhovnih moči.
V Celju na Hudinji je “zraslo” novo vzgojno-pastoralno središče z novo župnijo Bl. Antona Martina Slomška.