Kateheza za študente in mlade v poklicih Srečanje z Bogom je 3. marca potekala v znamenju odpuščanja. Odpuščanje je pot. V celotnem večeru smo dobili nekaj spodbud, predvsem pa smo se v molitvi odprli Bogu, ki je vir odpuščanja. Postni čas je dobra priložnost za poglobitev te teme, ki jo je voditelj Klemen Balažič osvetlil z dveh strani:
1. Odpuščanje ni opcija. Nobenega človeškega odnosa ni brez odpuščanja. Vsi smo nagnjeni k zlu. Zlo prizadene človekovo srce in prav zato je odpuščanje, ki je kot nekakšno zdravilo, še kako potrebno. Če bi bili popolni, potem nam o odpuščanju ne bi bilo potrebno razmišljati, a ker nismo, je še kako pomembno, da imamo v zavesti, da nobenega odnosa ni brez odpuščanja. Danes je veliko ločitev, nerazumevanja v zakonskih zvezah … in eden od razlogov je tudi nesposobnost, neznanje odpuščanja!
2. Resnično odpuščanje se ne rojeva iz človeškega hotenja ali volje. Le-ta namreč nima oblasti nad notranjo močjo strasti in greha. Odpuščanje korenini v globini bivanja v Bogu: samo Bog odpušča. Spomnimo se vprašanja, ki so ga farizeji postavili Jezusu: »Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« (Mr 2,7). Jezus, Očetov Sin, na zemljo prinaša Božjo naravo, odpuščanje grehov. Ljudje, ki so zakoreninjeni v Bogu, sebe pojmujejo kot dolžnike. Ko se postavijo pred Božjo ljubezen, opazijo, koliko jim manjka. Prav zaradi te izkušnje so pripravljeni tudi drugim odpuščati pomanjkljivosti in žalitve. Pogosto pa razmišljamo kot upniki. Koliko ljudi je ozkosrčnih, niso se sposobni navdihovati pri velikodušnosti življenja, obsedeni so s tem, kar manjka. In prav ti ljudje so pogosto zaprti za odpuščanje.
Če je približno 70 udeležencev tega večera še bolj zavestno stopilo na pot odpuščanja, bo prav zaradi teh med nami več miru in ljubezni, po katerih vsi hrepenimo.
Foto: Neža Lajevec
