Po lanski prvi ‘ediciji’ smo se v prvem tednu letošnjega avgusta, na Uskovnici, ponovno zbrali mladi nad 23 let. Tema letošnjega tedna je bila molitev Oče naš, preko katere smo se spraševali o naši poklicanosti, naših predstavah o Bogu, odpuščanju in solidarnosti.
Uskovniški teden 23+ poteka nekoliko drugače kot klasični Uskovniški tedni, saj je program prilagojen za starejše udeležence. Kot že zapisano je bil program premierno izveden lani, ko je bila koča na Uskovnici dovolj obnovljena, da je po požaru leta 2018, lahko sprejela mlade.
Z zbiranjem smo začeli v nedeljo 1. avgusta od 17.30 ure dalje. Po “čekiranju” si odložil prtljago v sobi, nato je bila že prva priložnost za srečanje z Jezusom pri obisku sv. Maše. Po maši smo okrepčali lačne želodčke in se na spoznavnem večeru spoznali med seboj. Sklepno dejanje dneva je bila molitev in besedica za lahko noč. Ta je zagotovo eden najlepših in navdihujočih delov dneva. Na klasičnih Uskovniških tednih so besedico za lahko noč povedali animatorji ali duhovni voditelji, tu pa smo imeli to priložnost mi, udeleženci, da s svojo zgodbo ali izkušnjo navdahnemo ostale soudeležence. Na Uskovnici smo “učenci vsi enako”, tako se glasi geslo nad vrati koče. In prav res, tam gor se res začuti nek poseben žar, nekaj je tam gor, da smo res vsi enako. Da se sprejemamo točno take kot smo, z vsemi križi in težavami, veselji in norostmi. Smo lahko taki kot smo in ob tem lahko zaupamo drug drugemu, predvsem pa smo vsi odgovorni za skupno bivanje v koči. Vsak nekaj doprinese. In tako se naša vez zaupanja in sprejemanja gradi z vsakim dnevom bolj.
Običajen dan zjutraj začnemo s telovadbo in intonacijo dneva (molitev in uvod v dan) ter nadaljujemo s prvim delom po skupinah, kjer se pogovarjamo o temi tistega dne. Po zajtrku sledi predavanje ali pričevanje, nato pa kosilo. Po kosilu je nekaj prostega časa, ki mu sledi puščava. A kaj je puščava? To je čas, ki je namenjen poglabljanju tvojega odnosa z Bogom. Dobiš Kapljico (vprašanja za razmislek) in se odpraviš v puščavo (beri: nekam na samo v naravo). Sprva se ti morda lahko zdi ta čas nepotreben, predolg, a kmalu ugotoviš kako zelo si potreboval ta odmik od vsakdanjega ‘šundra’, čas, da si lahko sam z Gospodom in tisto Kapljico, ki te “odžeja”. Po puščavi ponovno sledi delo po skupinah, kjer predebatiraš vse kar te je nagovorilo v puščavi in nadaljuješ s pogovorom o temi. Pogovora sicer ne vodi posebej izbran animator, ampak eden izmed udeležencev, ki se ga določi za moderiranje. Lahko samo za določen dan, lahko pa za cel teden.
Po delu v skupinah je čas za večerjo in po večerji čas za sv. Mašo. In naj ti nekaj povem, hrana je na Uskovnici 100x boljša kot v dolini, sv. Maša pa 1000x. Najprej nasitiš telo in nato še duha 😉 Sv. Maše na Uskovnici so nekaj posebnega ravno zaradi prisotnosti samo mladih, mladinskih krščanskih pesmi, glasbil (cajon, kitare, ukulele) in predvsem občutka, da se vsi uživamo v petju. Ti rečem, nor občutek!
Po maši sledi zabavni/družabni/kulturni/plesni/molitveni večer. Da se malo podružimo, poveselimo in povežemo. Seveda pa večer ne traja predolgo, ker je to skupina “starejših” in nam bolj kot žuriranje, paše pogovor. Tako, da si po večeru vzamemo še nekaj časa samo za pogovor. In potem sledi samo še sklepno dejanje dneva. Besedica za lahko noč in večerna molitev ter blagoslov.
V tednu sta tudi dva posebna dneva, ko je urnik nekoliko drugačen. To sta sreda, dan za pohod, in petek, dan za spoved. V sredo bi se morali že takoj po zajtrku odpraviti na pohod in imeti mašo v naravi, a nam je nekoliko zagodlo vreme in smo imeli mašo kar v kapeli, na pohod pa smo se odpravili po kosilu. Odpravili smo se v smer Viševnika in sproti ocenjevali naše zmožnosti in obetajoče vreme. Nekateri smo se obrnili na Jezercih, nekaj najbolj pripravljenih in zagretih pa se je podalo še nekoliko višje. Maše v naravi so zagotovo prav nekaj posebnega, saj si obdan z vsem kar je ustvaril Gospod, toliko lepega, toliko veličastnega tako, da že sedaj komaj čakam naslednje poletje in upam, da se nas vreme usmili.
Ciljna ravnina, veliki finale tega tedna pa je petek. Dan za sv. spoved. Zdaj si zagotovo predstavljaš temačno spovednico in duhovnika, ki ti reče ”Naštej svoje grehe…” in ti zdrdraš svoje grehe, se pokesaš in greš. No, na Uskovnici to poteka nekoliko drugače. Celo popoldne je v znamenju spovedi in nekakšno veselo pričakovanje, naelektrenost je v zraku. Vse skupaj se začne s spokornim bogoslužjem, nato pa so skupine po urah razporejene za adoracijo. V času, ko nisi na adoraciji pa imaš čas, da greš z duhovnikom na sprehod. Ja prav si prebral, na sprehod greš, kjer ne zdrdraš svoje grehe ampak se o njih z duhovnikom pogovoriš, jih obdelaš, najdeš rešitve zanje in puf, Jezus ti vse te grehe odpusti. Takole nekako: prepoznaj greh, primi greh v roke, dobro si ga oglej, zmečkaj ta greh, predaj ga Jezusu in on ga bo vrgel v koš za ločeno zbiranje odpadkov, od koder gre v sežig. In ga ni več. Malo za šalo, malo za res. Ko opraviš spoved in adoracijo je v jedilnici na voljo malica in čas za druženje in pogovor. Veš kakšen občutek je, ko prideš v jedilnico, očiščen svojih grehov?! In so tam tudi drugi, ki so prav tako očiščeni svojih grehov?! Noro! Res je dober občutek, občuti se, da smo vsi po spovedi, pol lažji smo. Res petek je res veliki finale tedna. Ne bi si mislil ampak je res najboljši dan.
In tako je (bila) pred nami samo še sobota. Zadnji dan našega druženja. Še vedno žariš od lepih trenutkov petka in čistosti po spovedi. Čas je, da pospravimo kočo in naše stvari ter se odpravimo nazaj v dolino.
Da ponesemo vse kar smo tu prejeli tudi med druge ljudi. Ker smo poslani, da oznanjamo!
Neža
