Na nedavnem kongresu o socialnih salezijanskih ustanovah in službah, ki je potekal od 28. septembra do 2. oktobra 2022 v Valdoccu v Turinu, je več kot 300 udeležencev salezijancev, laikov in mladih premišljevalo o novem salezijanskem preventivnem sistemu v sedanjem poslanstvu evangelizacije in vzgoje. Sektor za salezijansko mladinsko pastoralo pri vrhovnem svetu salezijanske družbe je pripravil tri aktualna premišljevanja, ki jih podajamo v nadaljevanju.
- »So nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova« (Lk 7,12)
Podoba tega prizora lahko veliko pove salezijanski karizmi. Na eni strani spremljamo skupino, ki prihaja v veselju in radostnem petju, ker njeno pot na tem svetu vodi Jezus, Gospod življenja; na drugi strani, tik ob mestnih vratih, pa je druga skupina, skupnost mesta Nain, ki stopa v solzah in žalovanju za mladeničem, ki je umrl.
Ta podoba se ponavlja iz dneva v dan: to je srečanje življenja, ki prinaša upanje in veselje, s položaji obupa in smrti na vseh koncih sveta. Salezijanski predlog na socialnem področju je znamenje veselja in življenja, ki se vsak dan sooča s krutimi in žalostnimi obrazi tolikih mladih, ki so jih prizadeli beda, nasilje, nevednost in izkoriščanje. Salezijanska socialne ustanove in službe se nahajajo pred Gospodom Jezusom, ki ima moč, da žalost spremeni v veselje. To prepričanje spremlja številne pastoralne delavce najrazličnejših poklicev in dejavnosti, ki znajo v salezijanskih domovih dan za dnem dojemati, kaj se dogaja onkraj zidov našega običajnega življenja, in se poglabljajo v človeške razmere, kjer so najpogostejše žrtve vedno najmlajši.
- »Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: ‘Ne jokaj!’« (Lk 7,13)
Srečanje med obema skupinama, med Jezusom, predstavnikom življenja in mladeničem iz Naina, predstavnikom smrti, je predstavljeno kot spopad dveh nasprotujočih si sil, iz katerega mora iziti zmagovalec. A Jezus vse prežame s svojo ljubeznijo in ne more iti skozi življenja ljudi, ne da bi jih korenito spremenil. Prvi del Jezusovega vzgojnega delovanja v Nainu lahko strnemo v tri glagole: videti, čutiti usmiljenje in reči. Ko Jezus »vidi« mater, tega ne stori kar tako, ampak nas to dejanje spominja na Božji pogled na stvarstvo: »Bog je videl vse, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31). V Nainu se je zgodilo nekaj dobrega. Dežela pozabe postane dežela novega stvarstva. Ko obrne svoj pogled k nam, nas ne more ne očarati. Osebno srečanje z njim nas prerodi. Njegovo usmiljenje daje vsakemu človeku nov začetek.
Pridevnik, ki je v Svetem pismu najpogosteje uporabljen za opis Boga in ki nedvomno ustvarja najbolj konkretno podobo o njegovem delovanju, je »usmiljenje«. V Lukovem evangeliju ni nobenega dvoma, da je Jezus Božji Sin. Deluje z enakim Očetovim usmiljenjem, ki je vse stvari in vsakega človeka ustvaril z ljubeznijo. Vsakega ljubi s prikupno ljubeznijo, saj je vsak del njegovega načrta odrešenja. Presenetljivo je, da Jezus v pastoralnem delovanju »vidi« zmožnost analizirati vzroke zla, ki materi povzročajo bolečino. Jezus razume položaj in je solidaren. Prav v njej, v vdovi, Jezus začuti usmiljenje, ki daje pot naslednjemu dejanju.
- »Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi« (Lk 7,15)
Priča smo obuditvi mladeniča, vstajenju, ki ni magično dejanje, ampak milostni proces spoznavanja resničnosti mladosti. Jezus ustvari življenjske predloge, ki mladeniča vodijo k odpovedi smrti. Dejanje utelešenja kaže na resnično biološko dejavnost: fant bo še naprej v polnosti doživljal svojo telesno resničnost. Ni le duh in kaže na izjemno dejavnost notranjega življenja, ki ga spravlja v stik z njegovim Stvarnikom. Postal bo državljan z vsemi svojimi sposobnostmi in zmožnostmi, priča Božjega usmiljenja in preoblikovalec svojega okolja.
Polna manifestacija te obuditve, tega življenja, ki je mlademu človeku popolnoma podarjeno, je v njegovem samozavedanju in s tem v njegovi zmožnosti odnosa do drugih: »Začel je govoriti«. Če je to izraz življenja, lahko razumemo, da je negovorjenje, pomanjkanje komunikacije, izraz smrti. Mnogi mladi živijo v razmerah smrti, ker so se jim pretrgale komunikacijske poti s starši, z družino in družbo. Dokler so ljudje sposobni komunicirati med seboj, jih je mogoče spremljati na njihovi življenjski poti. Ko se je Jezus približal mladeniču in se dotaknil njegove resničnosti smrti, je hkrati vedel, kaj je potrebno, da bi živel. Jezus je s tem zares ustavil materin jok, saj je prekinil stanje, ki je je ta jok povzročilo.
Z vzgojo mladeniča je družina obnovljena, s ponovno vzpostavitvijo vezi komunikacije med materjo in sinom pot na pokopališče nima več smisla, temveč je ponovno odprta pot domov. »Dal ga je materi«: mladenič lahko še naprej raste, dozoreva in zavzame svoje mesto kot odrasla oseba v družini, v družbi, ki si ne bo več dovolila izkoriščati nemočne vdove, saj bo sin poskrbel zanjo, ji zagotovil dostojno starost. Družbeni red bo zaščiten. To je veliki čudež te zgodbe o obuditvi. Je navzočnost Boga, ki spremlja svoje ljudstvo, ljudem vrača upanje in življenje, ustvarja enotnost v družinah in družbi.
V salezijanski družbi smo vsak dan priče, kako Jezus še naprej oživlja na tisoče mladih in družin. V različnih okoljih, kjer spremljamo mlade, imamo veliko poslanstvo, ko spoznavamo in živimo v kulturi mladih, zlasti tistih, ki živijo v težkih razmerah in le-te ogrožajo njihov osebni razvoj. V skladu s tem je jasno, da naša salezijanska socialna dimenzija preveva vse naše pastoralno okolje.
