Dragi don Boskovi prijatelji, kot vsak mesec vam tudi tokrat pošiljam osebni pozdrav iz srca s svojim razmišljanjem, navdihnjenim s tem, kar doživljam. Verjamem, da življenje prihaja k nam vsem in da je to, kar si delimo, če je dobro, dobro za nas vse in nam daje novega poleta.
Post in velika noč nas vabita k preporodu. Vsak dan. Prerojeni v zaupanje, upanje, mir, željo po ljubezni, delu in ustvarjanju, zaščiti in razvoju ljudi in talentov, vsega malega ali velikega vrta, ki nam ga je Bog zaupal.
Nas salezijance velikonočno praznovanje vedno spominja na tisto leto 1846 v Valdoccu, ko je don Bosko prešel od solz na travniku Filippi do revne Pinardijeve lope in okoliškega pasu zemlje, kjer so sanje začele postajati resničnost.
To razmišljanje je nastalo v mestu Santo Domingo v Dominikanski republiki. Pred tem sem bil na čudovitem, zelo pomembnem obisku na brazilskem severovzhodu Recifeja, v mestu Juazeiro do Norte. Moja pot se je nadaljevala v Vietnam in sredi tega »vrveža«, ki ga je mogoče doživeti tudi z veliko umirjenostjo, sem svoje salezijansko srce nahranil z lepimi izkušnjami in tolažilno gotovostjo.
Naj začnem z anekdoto, ki mi jo je povedal neki salezijanec in ki me je nasmejala, ganila in mi spregovorila o »salezijanskem srcu«.
Mali metalec kamnov
Sobrat mi je dejal, da je pred dnevi, ko je potoval po eni od cest v notranjosti te države, peljal mimo mesta, kjer so nekateri otroci metali kamenje v avtomobile, da bi povzročili manjše nesreče – kot je razbijanje šipe – ter v zmedi popotniku kaj ukradli.
Peljal se je skozi vas in otrok je vrgel kamen in razbil šipo njegovega avtomobila. Salezijanec je stopil iz avta, zgrabil otroka in ga odpeljal k staršem. A družina nima očeta (že pred časom jih je zapustil). Trpeča mati je ostala sama s tem sinom in mlajšo hčerko. Ko je salezijanec povedal mami, da je njen sin razbil avtomobilsko šipo (kar je otrok priznal), in da je to velik strošek, se je uboga ženska v joku opravičevala ter prosila odpuščanja. Ob grajanju sina je salezijancu dala razumeti, da ne bo mogla poravnati stroškov … V tistem trenutku se je plaho približala deklica, sestrica »don Boskovega malega Magoneja«. Odprla je stisnjeno pest in salezijancu ponudila edini, skoraj ničvreden novčič, ki ga je imela. To je bil ves njen zaklad: »Izvolite, gospod, za šipo.« Sobrat mi je dejal, da je bil tako ganjen, da ni mogel spregovoriti. Na koncu je ženi dal nekaj denarja za pomoč družini.
Nisem vedel, kako naj si razlagam zgodbo, a bila je tako polna življenja, bolečine, potrebe in človečnosti, da sem si obljubil, da jo bom delil z vami. Nekaj ur kasneje, sem zelo blizu mesta, kjer sem bival, obiskal malo salezijansko hišo, kjer sprejemamo otroke brez družin, ki živijo na ulici.
Večina jih je Haitijcev. Dobro poznamo tragedijo, ki se dogaja na Haitiju, kjer ni reda, vlade, zakona … Vse obvladuje le mafija. Otroke, mladoletnike, ki so prišli sem – nihče ne ve, kako – smo sprejeli v naš dom (skupaj jih je trenutno 20). Ko se stabilizirajo, odidejo v druge vzgojne ustanove (med katerimi imamo salezijanci in laiški vzgojitelji še 90 mladoletnikov). Vse to mi je napolnilo srce z veseljem in mi dalo misliti, da se je na tak način rodil Valdocco z don Boskom, na tak način smo se rodili salezijanci. Majhna skupina tistih fantov iz Valdocca je skupaj z don Boskom 18. decembra 1859 »de facto« dala življenje salezijanski družini.
Kako naj ne vidimo »Božje roke v vsem tem«? Kako ne vidimo, da je vse to delo rezultat veliko več kot le človeške strategije? Kako naj ne bi videli, da tu in na tisočih drugih salezijanskih krajih po svetu še naprej delamo dobro, vedno s pomočjo mnogih velikodušnih ljudi in mnogih, ki jih druži strast do vzgoje?
Ob vsem tem se mi zdi, da lahko z nekaj avtoritete izjavim: »Ljubljeni don Bosko, tvoje sanje so še zelo žive!«
Bodite dobro in srečni.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik