Je odprta od nekdaj, za vse: za mlade, starejše, pridkane, navihane, fante in punce (tiste, ki bi radi to postali), može in žene (koliko se nas je tam spoznalo … seznam je dolg čez vsak ponedeljek), družine, posameznike, verne, neverne in tiste vmes … V vseh teh letih je koča sprejela tisoče in tisoče dobrih ljudi, v njih pustila vsaj spomine, jih mogoče naredila boljše …
In z njo je bil vedno Jože. Jože je bil vesel vsakega posebej.
Tudi mene. Upam si reči davno, tam v drugi polovici 90-ih… Takrat, po končani OŠ, nisem vedel, kam odhajam na »duhovne vaje«, in to za cel teden.
K salezijancem, k Jožetu Vidicu (Marko Košnik je bil še bogoslovec, pa glej ga danes inšpektorja), na uskovniške tedne, na tečaj za animatorje … Pojma nisem imel o ničemer naštetem. Dobro: Pokljuka, Uskovnica, gorenjski hribi … mičken, vse ostalo čista neznanka.
In ta odločitev … hvaležen Bogu in vsem, ki sem jih v teh letih srečal. Kam je uskovniški Sveti Duh zapeljal moje življenje? Verjetno sem bil na dobri poti, da »zabluzim« (no, saj potem sem mal »bluzil«, sploh s faksom). Ampak ne, Nekdo me je spremljal, Nekdo je tako hotel.
Prvič, drugič, tretjič … petič … desetič … vsa ta leta.
Najprej se samo čudiš. Kako je to mogoče? Toliko mladih, čisto drugačen žur, brez opojnih substanc … in že navsezgodaj pojejo »Cvet dišeč z jutrom se odpre«. Pa skupaj molijo, se pogovarjajo, skupaj »pucajo« solato, »špilajo fuzbal«, odbojko, skupaj pomivajo posodo. Skupaj …
Vse to je res. Tudi mene sprejmejo v uskovniško skupnost. Na Uskovnici res začutiš, da Bog je … in kako nas ima rad! Pa še drugim moram to povedati. Tako postaneš del nje in ona postane del tebe. Vsako leto sproti. Brez Uskovnice ne gre. Prestaviš ali »skenslaš« morje z družino ali s prijatelji, najdeš zamenjave v službi, se kregaš za dopust in vse to samo za tisti uskovniški teden. Za tiste trenutke, ki se začnejo z oprtanjem »ruzaka« na parkingu, spust do hudournika in čez, v breg, pa čez »fuzbal plac« do koče … Za vse ostalo poskrbi ‘uskovniški čudež’. In po enem tednu pot nazaj – fan(t)a(s)tično. Pridem ponovno. Itak.
Uskovniška anekdota izpred nekaj let
Jože me prosi, če lahko prvi dan, v nedeljo, na Bledu poberem še štiri udeleženke. S tremi čakamo četrto (kasneje izvem, da je Jože pobrkljal 3 in 4) in radovednim moram že prvi trenutek razložiti vse, kar se dogaja na Uskovnici. Ker sem bil tisti teden gor v službi ekonoma, si hočejo punce zagotovit vožnjo v dolino že naslednji dan, v primeru, da jim na Uskovnici ne bo všeč. Dogovorimo se, da je ponedeljek malo prehitro, lahko pa jih odpeljem v torek, če jim še vedno ne bo všeč. V isti sapi pa jim mirno rečem, da bodo odšle konec tedna s sklepom, da se še vrnejo.
Pot do gor tako hitro mine. Zvečer večerja, spoznavni večer, spanje. V ponedeljek zjutraj hočejo iste tri punce na vsak način v dolino (midva s soekonomom po opravkih, one »skliznit« domov). Pa jih spomnim na »naš dogovor« in se sprijaznijo, da bodo potrpele do torka. Potrpele??? V torek zjutraj jih pobaram, če še vedno želijo domov in dobim odločen ne. Jasno. V četrtek zjutraj dobim uskovniško pismo od vseh treh s sporočilom: »Andrej, drug let spet pridemo!«
Mnogi radovedni mladi so me vedno spraševali po tem ‘uskovniškem čudežu’ … pa sem vsakemu svetoval (in še danes delam reklamo), naj gre gor in si ujame svojega. Recept je preprost: zadihaj uskovniški kisik, veseli se, vloži delček sebe, prepusti se spozna(va)nju, upaj si, odpri se, odpri svoje srce Njemu in … čudež … Mogoče samo v osebnem zadovoljstvu, poglobljenem odnosu, mogoče samo v spoznanju, notranjem miru, mogoče v spreobrnjenju, mogoče v Njegovi bližini, mogoče v ljubezni …
Vsi ta čudež živimo še danes. Hvaležni.
Dovolite še besedico o sami obnovi. Slišal sem kakšno vprašanje o potrebnosti takšne prenove, saj tisti »požarček« (k sreči res ni zajel celotne koče, ker bi jo do kamna pojedel) res ni povzročil takšne škode.
Res ne. Toda hiška je res potrebovala prenovo. »Požarček« je bil le alarm za vse nas. Prenova v prvi vrsti zaradi varnosti in za varnost vseh, ki bomo gor še kadarkoli bivali; prenova zaradi ekonomičnosti, prenova zaradi celoletne uporabnosti, saj se je do sedaj uporabljala le slabo polovica leta; prenova zaradi higienskih razmer in standardov, ki so ne le predpisani, ampak tudi nujno potrebni; prenova zaradi dotrajanosti nekaterih delov (videti bi morali namočene, gnile talne lege pod staro malo obednico) in pa prenova zaradi naših otrok, da bodo z veseljem hodili v ta prelepi košček Božje narave in lovili svoj ‘uskovniški čudež’.
Hvala za vaš prispevek: v vsakem evrčku, v pridnih rokah in podarjenem času, v molitvi.
Še ena anekdota: Z Jožetom v »šoping«
Pred leti z Jožetom v rudniškem trgovskem centru nakupujeva zalogo za uskovniške tedne, verjetno tik pred prvim. Iz polic sva pobrala vse 250g margarine, tako da če je kdo pred leti kdaj ostal brez … opravičljivo. Po končanem nakupu nekako spraviva tri s kupom natovorjene vozičke do džipa (takrat je vse to še zmogel mitsubishi pajero, a se ga spomnite…) Ko nekako sprazniva prvi voziček, ga Jože odpelje nazaj k trgovini in ko se vrne, ga vprašam: »Kje imate pa kovanček iz vozička?« Jože me debelo gleda, tudi sam začudeno gledam par sekund, nakar izusti: »Požrl mi ga je!«
Priceless!
Andrej Furlan
Vabljeni k nakazilu svojega daru za obnovo Uskovniške koče na Fundacijo don Bosko:
TRR SI56 0205 8026 2282 413
namen: USKOVNICA