Anita Lasker je mlada judovska čelistka, ki z družino živi v Breslavu. Zaradi nacističnega preganjanja judov doživi strah, zaničevanje, ločitev od staršev in sester ter deportacijo v koncentracijsko taborišče Auschwitz. A tudi v najtežjih trenutkih najde tolažbo v glasbi, igranje violončela pa ji reši življenje.
Ta očarljiva in ganljiva zgodba se navdihuje v resnični življenjski zgodbi ene od zadnjih preživelih ženskega orkestra iz Auschwitza, nemško-judovske čelistke Anite Lasker-Wallfisch. Rodila se je leta 1925 v Breslavu (današnjem Vroclavu). Aprila 1942 je njena starša odpeljal gestapo in sta verjetno umrla blizu Lublina na Poljskem. Anita in sestra Renata sta ostali živi, ker sta delali v tovarni papirja. Po poskusu pobega v Francijo so ju konec leta 1943 odvedli v Auschwitz, po ruskem zavzetju taborišča oktobra 1944 premestili v Bergen-Belsen in končno aprila 1945 izpustijo Britanci. V neskončni tragediji je Anito iz brezna holokavsta rešila glasba, tista glasba, ki je življenjsko vibrirala v njej in ji po osvoboditvi dala novo življenje koncertantke, sestavljeno tudi iz bolečega spomina.
Besedilo je obogateno z ilustracijami v obliki stripa, ki dodatno pritegnejo, da se poglobimo v zgodbo.
Avtorica knjige poudarja, da zgodba ni Anitin uradni življenjepis, ampak domišljijska rekonstrukcija ključnih dogodkov iz njene zgodovine do preselitve v Anglijo po 2. svetovni vojni. Pri pisanju se je opirala na Anitino osebno pričevanje v knjigah, intervjujih in drugih virih, pa tudi na raziskavo o njeni družini in vroclavski judovski skupnosti med nacističnim preganjanjem in holokavstom.
Zgodba prinaša še eno zgodovinsko pričevanje o obdobju, ki bi ga vsi radi izbrisali: holokavst. Anita Lasker je obetavna trinajstletna najstnica, katere edina napaka je, da se je rodila v času, ko so nacisti Jude označili za »kratkotrajno raso, nevredno obstoja«.
Časovni razpon opisanih dogodkov poteka od konca oktobra 1938 do sredine junija 1945. Natančno je opisano vse trpljenje in izkušnje v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Anito je dobesedno rešila glasba, saj je kot čelistka postala del taboriščnega ženskega orkestra, ki ji je omogočil preživetje.
Knjiga Koncert za bodečo žico, napisana predvsem za mlajše bralce, čeprav namenjena vsem, poudarja, kako lahko glasba tudi sredi groze predstavlja rešilno vrv. Knjiga izpostavlja naslednje teme, o katerih lahko bralci premišljujejo in se pogovarjajo: glasba, šoa (holokavst), upanje, prijateljstvo. V prevodu Andreja Turka jo je izdala salezijanska založba Salve.
