Svetost se pogosto plete na poteh, polnih želja, utrujenosti in neuspehov. To je primer Karla de Foucaulda, njegovih senc in meja, ki jih je doživljal pri svojem duhovnem zorenju v Sahari, ki se ji je predajal med zadnjimi. Knjiga Margarite Saldaña nudi boljše razumevanje zgodovinske osebnosti Karla de Foucaulda in odkriva njegov duhovni portret, ki tega »krščanskega marabuja« postavlja v tesno povezavo z iskanjem in vprašanji današnjega vernika.
Menih je postal znan po izdaji okrožnice Vsi smo bratje. Papež Frančišek ga navaja kot »še eno osebo globoke vere, ki je iz svoje intenzivne izkušnje Boga prehodila pot preobrazbe, dokler ni začutila, da je brat vsem«. Knjiga prinaša biografski in duhovni portret tega novega svetnika, »nepopolnega brata, ki je želel postati univerzalni brat, s ponižnostjo na poti, ki je bila že večkrat prehojena,« pravi avtorica.
Po njenem mnenju bi »svetost, h kateri nas Karel de Foucauld vodi v 21. stoletju, lahko videli z dveh dopolnjujočih se zornih kotov. Prvi je iskanje. Karel je bil človek, ki je vse življenje iskal, bil je raziskovalec puščav, pa tudi iskalec Boga, smisla, globine in pomembnosti. Po drugi strani pa je Karlova razsežnost kot človeka, ki ne doseže v celoti tistega, kar bi rad, in na njegovi poti se pojavljajo sence. Sprejema svoje zlome, vendar se pusti oblikovati Bogu in resničnosti. To je zanimivo potovanje, na katerem se lahko znajde tudi sodobni iskalec.
Po avtorici je Foucauld prvi, ki je dosegel inkulturacijo kljub prepričanju o superiornosti evropske rase in intelektualnemu mehurčku, v katerem je živel. Bil je med Tuaregi in vojaki, na svoji poti odnosa z Bogom je doživljal številne faze, sušo, težave in vse, kar je del duhovnega življenja. Vendar je imel srce in občutljivost za površje. Okoliščine so ga udarile v obraz, vendar je postal bolj realen in ponižen. Zaradi tega se je zavedal svoje mere in živel pristne odnose. Njegova celotna pot je smiselna, saj je njegova rdeča nit ljubezen do Jezusa.
