Poseben izziv za salezijance

Kakšni so občutki obiska rodne Slovenije po dolgem korona obdobju, ki ni dovoljevalo potovanj?

Predvsem je lepo priti nazaj v Slovenijo, se srečati z dobrimi ljudmi in sobrati. Letos sem si vzel malo več časa in obiskal več skupnosti. To vedno ni možno. Ob vsakem obisku pa se oglasim v skupnostih na Rakovniku, v Celju in na Kodeljevem.

Kaj vse obsega tvoje poslanstvo v Rimu?

Ko slišim govoriti, kako veliki profesor da sem, se takoj zavem, kako majhen sem, koliko bi še moral preštudirati, da bi spoznal vse tisto, kar prinaša področje, za katerega se zanimam!

Poučujem na Fakulteti za krščansko in klasično književnost na Salezijanski papeški univerzi. Sedaj so moje področje cerkveni očetje, zlasti latinski, vsa njihova dela, imam pa še kakšna izbirna predavanja, kot na primer branja njihovih besedil v latinščini.

Na tej univerzi je sedaj pet fakultet: poleg filozofske in teološke je najbolj pomenljiva Fakulteta za vzgojne vede, tu pa je še Fakulteta za družbeno obveščanje. Fakulteta za krščansko in klasično književnost je edina, ki jo je ustanovil Sveti sedež in ima tudi drugo ime: Papeški inštitut za poglobljene latinske študije. Zato ima njen dekan, v katerega vlogi se trenutno nahajam, dvojno ime: je predstojnik inštituta in dekan fakultete.

Lahko opišeš fakulteto, ki ji predseduješ?

Naša fakulteta je manjša, vendar v primerjavi s trendi v svetu, ko se oddelki za klasično filologijo ali latinsko-grške študije združujejo ali zapirajo, smo mi v lepem porastu števila študentov. Ko sem prišel leta 2006, je bilo 37 študentov in 25 profesorjev. Sedaj smo število profesorjev zmanjšali, število študentov pa je med 80 in 90. Število niha od leta do leta. Zaradi epidemije covida-19 jih bo jeseni verjetno manj, a smo vseeno zadovoljni.

K nam prihajajo študenti, ki so po večini duhovniki, z vsega sveta. Trenutno jih je največ iz Afrike, začenjajo prihajati iz azijskih držav, nekaj manj jih je iz južne Amerike, od evropskih pa so praktično samo Italijani. To pomeni, da izobražujemo predvsem duhovnike, ki prihajajo mladih in cvetočih Cerkva, kjer imajo veliko duhovnih poklicev, v nekaterih predelih po 400 ali 500 semeniščnikov, zato so tudi potrebe po prenosu znanja velike. Študij latinščine (in grščine) pomeni dobro osnovo za nadaljnje teološke študije in temelj solidne izobrazbe.

Vrniva se v sedanje obdobje epidemije covida-19. Kako ste ga doživljali na UPS-u?

Obdobje covida-19 smo začeli zelo slabo. Pri nas je bilo namreč razglašeno žarišče. Bili smo popolnoma nepripravljeni in Italija je bila tedaj ena izmed držav, ki so bile najbolj na udaru. Začelo se je na severu in nikoli si nismo mislili, da bo to prišlo do Rima. Seveda so univerzo strogo zaprli, celo pod nadzorom policije. V določenem času smo se uspeli vsi testirati. Dobra tretjina stanovalcev na univerzi se je okužila, to je okoli 60 salezijancev in študentov. Nekateri so imeli težji potek in so morali v bolnišnico, en sobrat je tudi umrl.

Za začetek letošnjega akademskega leta 2020/21 je ministrstvo za zdravje, ki je bedelo nad tem, postavilo zelo stroga pravila. Če bi se pojavila le ena okužba, bi univerza takoj morala zapreti vrata. Za nas je bil to kar hud izziv, a na koncu smo novo akademsko leto začeli »negativni«, kar pomeni, da smo lahko vse odprli tja do božiča, ko so se stvari zopet poslabšale. A sedaj je bilo lažje, imeli smo jasna navodila, strogo smo sledili, kdo prihaja v hišo in odhaja iz nje. Ravnali smo se pač tako kot druge ustanove v Italiji po navodilih države. Po veliki noči smo lahko spet odprli univerzo in nadaljevali predavanja ter uspešno zaključili študijsko leto.

Seveda je bilo to zelo pestro obdobje za naše salezijanske skupnosti na univerzi in zame osebno, saj je bilo treba postoriti marsikaj neverjetnega. Lahko dodam, da se sam nisem okužil kljub strežbi sobratom moje skupnosti, ki so potrebovali pomoč, od hrane naprej, saj so bili mnogi pozitivni.

Kako poteka salezijansko življenje na UPS-u?

Salezijanci na univerzi smo razdeljeni v šest skupnosti, ene so bolj študentske, druge bolj profesorske. Življenje v samih skupnostih pa poteka tako, kot jih določajo salezijanske konstitucije. Naše poslanstvo tukaj ni »tipično« kot v kakem mladinskem centru, misijonski skupnosti ali župniji. To je akademska ustanova, ki pa ima v končni fazi vzgojno nalogo. Zato je kljub vsemu salezijanska, kar pove že njeno ime. Vrhovni predstojnik, tako zagotavlja, je vse bolj prepričan, da je smiselno imeti salezijansko univerzo zaradi poslanstva, ki ga imamo znotraj vesoljne Cerkve. Z nekaterimi stvarmi jo lahko bogatimo samo salezijanci v smislu naše karizme, kot na primer vodstvene službe v šolstvu, organizacija učno-vzgojne dejavnosti v šoli, in to v salezijanskem duhu. Vse to se poučuje na naši Fakulteti za vzgojne vede. Tu je še don Boskova vzgojna metoda, ki je znotraj katoliške Cerkve še vedno zelo odmevna in cenjena.

Tudi na naši fakulteti smo se spraševali, ali jo je še smiselno upravljati, nazadnje pa smo ugotovili, in tu bodo mnogi presenečeni, da je bil sam don Bosko neizmerni navdušenec za latinščino in da je v učenju tega jezika prepoznal tudi vzgojne vidike, ne le kot nujno sestavino na poti k duhovniškemu poklicu. Latinska (in grška) besedila namreč skrivajo v sebi veliko sporočilno vrednosti, ki lahko v mladih prebudijo mnoge ideale.

Kako pa iz Rima vidiš salezijansko življenje v Sloveniji?

Ko v Rimu premlevamo težave, ki se pojavljajo na ravni vesoljne Cerkve, se določene težave posameznih inšpektorij ne zdijo velike. Vrhovni predstojnik ponavlja, da naša Družba hvala Bogu nima vélikih težav. Tiste, ki so bile, so v glavnem rešene. Po svetu sobratje delujejo vse bolj v pomenljivih skupnostih, pogosto v okolju skrajne revščine in naredijo veliko dobrega za versko in človeško vzgojo mladih.

Zaznavamo, da je slovenska inšpektorija v fazi preoblikovanja, ki poteka umirjeno in trezno. Če je bila prej izpostavljena predvsem župnijska pastorala, se sedaj salezijanci v Sloveniji vračajo v skupnosti in pomenljivi navzočnosti med našim ljudstvom. Nastali so, ali pa še nastajajo pomenljivi centri, v katerih  salezijanci s svojo karizmo obogatimo krajevno Cerkev. Naj omenim mladinske centre, ki so se vzpostavili po nekaterih župnijah in oblikujejo mladino v tistem okolju. Tu je pomemben pomen vzgoje in izobraževanja v Domu Janeza Boska in Gimnaziji Želimlje, mladinski dom v Mužlji, poslanstvo, ki ga vršijo salezijanci na Kodeljevem, Glasbena šola na Rakovniku, itd.

Novost je tudi Veržej, ki ima pomembno vlogo pri novi evangelizaciji ne le v murskosoboški škofiji, temveč v celotni slovenski cerkveni pokrajini. Želim si, da bi tako v Veržeju kot drugod imeli dobre programe, zlasti duhovne. Ker živimo v Evropi, se zavedamo, da je eden ključnih problemov na duhovnem področju umanjkanje na področju vere (beležimo odpade od Cerkve, površno ali mlačno življenje po veri, celo sovražno razpoloženje do krščanske omike in katoliške Cerkve). Zato predstavlja poseben izziv za salezijance vzgoja v katoliški veri, osnovanje jasne identitete in ponosa.

S ponosom poudarim, da je slovenska inšpektorija dala svoj doprinos tudi v misijonskih deželah (recimo v Indiji, Vietnamu, na Kitajskem, zadnje čase v Afriki), zadnje čase sicer manj, saj personalno to ni možno. Naj ob tem dodam, da je salezijansko vrhovno vodstvo zelo hvaležno slovenski inšpektoriji, ker je za določeno obdobje »žrtvovala« nekaj sobratov, ki zelo uspešno, učinkovito in vidno delujejo v večnem mestu.