Pandemija koronavirusa je tako močno posegla v naš čas, da smo na stran potisnili vse drugo. Tudi najbolj perečo svetovno dogajanje zadnjih desetletij: migracije. Migrantski tokovi so Evropo najbolj prizadeli v letih 2015 in 2016, ko je begunska kriza razgalila pomanjkljivosti evropskega azilnega sistema. Že pred tem smo lahko sledili novicam o množičnih migracijah po drugih delih sveta, najbolj močno na ameriški celini.
Približno 300.000 migrantov leto za letom nezakonito prečka južno mehiško mejo, da bi prepotovali Mehiko in prišli do ZDA. Dežele, iz katerih prihajajo – Gvatemala, Honduras, Salvador, Nikaragva – so med najrevnejšimi na svetu. V njih si manjše skupine posestnikov, podjetnikov in vojske razdelijo vse naravne vire, medtem ko glavnina prebivalstva živi v hudi revščini. V Gvatemali je na primer 60 odstotkov prebivalcev revnih, na podeželju pa celo 80 odstotkov.
Nemški novinar in pisatelj Dirk Reinhardt je obiskal dežele Srednje Amerike in se soočil z mladimi begunci, analiziral vzroke in posledice ter dokumentiral ilegalna potovanja. »Čepimo pod tovornim vagonom na železniški postaji v Arriagi. Odkar je hurikan Stan pred leti uničil večino mostov v regiji, največ vlakov proti severu za zdaj odpelje od tu. Na postaji se skriva na stotine migrantov. Tudi Felipe, Catarina, José in León so med njimi, in sicer spadajo med najmlajše. Prinesel sem jim nekaj hrane, zdaj pa mi pripovedujejo o dogodivščinah, ki so jih doživeli na poti, in me svarijo pred ’neprimernimi’ sogovorniki.
Od tam se odpravijo na pot, ki je po mnenju organizacije Amnesty International med ’najnevarnejšimi na svetu’. Le manjši del jih pride do cilja. Računati morajo s tem, da jih bodo preganjali, pretepli, oropali, zlorabili ali jih bo povozil vlak. In da številni med njimi ne bodo preživeli poti. Zakaj to počnejo?«
Odgovor se skriva v njegovem mladinskem romanu Train Kids. Reinhardtova knjiga navdušuje in hkrati poučuje, saj njena vsebina ustreza dejstvom. Štirinajstletni Miguel iz Gvatemale v prvi osebi opisuje več kot 2.500 km dolgo pot preko Mehike v ZDA. S sestro je živel v majhni vasici v gvatemalskem gorovju. Mati ju je zapustila pred šestimi leti ter odšla v ZDA iskat boljšega zaslužka. Pošiljala je denar, a otroka sta hrepenela po materini ljubezni. Miguel, ki tudi sam spozna, da v svoji domovini nima prihodnosti, se odpravi na pot k materi.
V begunskem centru spozna Emilia, Ángela, Jaz in Fernanda, ki z izkušnjami večkratnih poskusov ilegalnega potovanja prevzame vodstvo majhne skupine. Na pot se odpravijo kot slepi potniki na tovornih vlakih. Pot je smrtno nevarna ne le zaradi mraza in vročine, lakote in žeje, temveč predvsem zaradi tolp in skorumpiranih policistov, ki za slepe potnike uporabljajo lastne zakone. Izkušeni Fernando tako vedno znova odkriva brutalnost in zvijačnost razbojnikov.
Če peterica sprva ohranja medsebojno nezaupanje, hitro spozna, da bo kot ekipa lažje premagovala ovire in težave. Vprašanje pa je, ali jim bo to pomagalo pri soočenju s skorumpiranimi policisti in zvodniki, ki tako rekoč na vsaki postaji prežijo na mlado meso? Bodo sploh prišli do ZDA?
V mladinski literaturi o begu mladih iz revnih držav v Evropo ali ZDA je poudarek na dramatični in žalostni realnosti, kar je seveda zaznati tudi pri romanu Train Kids. Vendar je avtor s svojim berljivim jezikom v stilu nadvse razburljivega pustolovska romana, ki žal temelji na resničnih dogodkih, tematiko odlično približal vsakemu bralcu.
Naj izdamo le še delček vsebine. Jaz je dekle, ki se na pot odpravi preoblečena v fanta. Avtor je s to podobo »ljubezensko zanimanje« zavil v prijetno zastrto tančico, ki bo gotovo zbudilo zanimanje mladih bralcev moškega spola.
Train Kids (mladim) bralcem odstira delček svetovnega dogajanja njihovih sovrstnikov in jih povezuje v človeško družino prihodnosti. Misel vrhovnega predstojnika salezijancev Ángela Fernándeza Artimeja v prihajajočem mesečnem pismu odlično sovpada z novim mladinskim romanom: »Ni res, da mladi danes nimajo dobrega srca. So mladi, ki se znajdejo na poteh zmedenosti, suženjstva, smrti v življenju … mladi, ki na različne načine potrebujejo ‘odrešitev’. Je pa veliko drugih, na milijone, ki verjamejo v življenje in polnost pomena, ki ga jim je dal Bog. Vedo, da niso poraženi, ko izgubijo, temveč ko obupajo.«
Train Kids je v slovenskem prevodu Petre Anžlovar na 243 straneh izdala založba Salve.
