Salezijanec brat Vilmos Svarc, ki se je rodil v Mužlji v Vojvodini, bo v soboto, 28. avgusta, v svetišču Marije Pomočnice na Rakovniku izpovedal večne redovne zaobljube. To bo, po domače povedano, njegova »nova maša«, saj bo z izpovedjo zaobljub potrdil, da želi do konca življenja hoditi po posebni salezijanski poti za Jezusom po don Boskovem zgledu.
Končal si prvo leto posebne formacije za salezijance brate v Barceloni. Kako (je) poteka(lo) življenje v skupnosti?
V preteklem šolskem letu je bilo v naši skupnosti sedem sobratov, pet bratov v formaciji in dva vzgojitelja, eden duhovnik in eden brat. Skupnost je bila mednarodno pisana: Madžar iz slovenske inšpektorije (jaz 🙂), Italijan, Slovak, Američan iz ZDA ter sobrat iz madridske inšpektorije, ki prihaja iz mehiške družine, priseljene v Španijo.
Življenje je zelo preprosto in lepo. Urejeno imamo kuhinjo in garderobo, za vse druge stvari pa skrbimo sami. Zanimivo je, da te tukaj nihče ne sprašuje, od kod si in kakšno šolo si končal, ampak smo res bratje mes seboj. Seveda smo si zelo različni v kulturi in navadah, v izročilih pa še bolj, a nikoli ni prišlo do kakšnih sporov in nasprotovanj glede tega. Tu pomembno vlogo igra lastna širina in odprtost sprejemanja drugačnosti. Mednarodna izkušnja tako pomaga k večji razgledanosti in cenitvi lastne kulture.
V skupnosti nas je povezovalo tudi praznovanje osebnih praznikov in praznikov domačih narodov. Vsak se je potrudil in pripravil kaj malega, kaj predstavil ali dal okusiti, tako da je potem praznovala vsa skupnost.
Ob študiju izkušaš pastoralno prakso. Kaj vse si doživel na tem področju?
Mladi so enaki kot pri nas, nič boljši in nič slabši, čeprav jih nekateri radi hitro »popredalčkajo.« So mladi, ki hrepenijo po pozornosti, ljubezni, hrepenijo po tem, da so slišani. Je pa res, da v Španiji živijo v hudi sekularizaciji. Tudi vplivi novodobnih ideologij, kot je teorija spola, so žal že del njihovega življenja in to dojemajo kot del normalnosti.
V tamkajšnjem mladinskem centru imamo majhen vrt, ki je priročen za medsebojno vzgajanje v potrpežljivosti, tu spoznavamo naravo in fizično delo. Zgodilo se je, da je tudi 32-letni salezijanec brat prvič v življenju prijel za motiko in se skupaj z mladimi učil okopavati gredice. Tudi na tak način se učimo drug od drugega, naj gre za mlade ali za sobrate.
Pa molite zame, da ostanem zvest Gospodu in poklicu.
Na Don Boskovem inštitutu v Barceloni študiraš pastoralno teologijo.
Študij je zanimiv, saj smo tudi tam zelo medkongregacijski in mednarodni. Na inštitut prihajamo vsaj iz 15 držav, do Južne Koreje do Mehike in od Ekvadorja do Afrike. Tudi profesorji so mednarodni. Na primer profesor liturgike prihaja iz Afrike in mi je razbil stereotipno miselnost, da v Afriki pri svetih mašah samo plešejo in pojejo. Spoznal sem, da lahko tudi nekdo iz Afrike bogoslužje predstavi in razloži zelo bogato, zanimivo in globoko.
Še beseda ali dve o salezijancih bratih.
Osebno mi je zelo pri srcu imenovanje salezijanec brat. Ime pomočnik, ki se ga sicer nekateri zelo oklepajo, ne izraža prave narave našega poklica. Kot redovniki imamo svoje delo, svoje obveznosti in odgovornosti ter živimo po konstitucijah in ne pomagamo nikomur.
Salezijanci bratje smo normalni ljudje (no, vsaj naj bi bili 🙂), krvavi pod kožo in izražamo svoj karakter. Je pa res, da naj bi se po don Boskovi zamisli bolj posvečali strokovnemu delu. Nekdaj so to bili, vsaj pri nas, zakristani, krojači ali vrtnarji, danes pa prevzemajo naloge ekonomov salezijanskih ustanov, lahko so inšpektorialni delegati na raznih področjih, kot je recimo družbeno obveščanje, ali pa učitelji in profesorji.
V vsem tem živimo don Boskovo salezijansko karizmo na način, da delamo. S tem omogočamo, da sobratje duhovniki lažje opravljajo svoje duhovniško poslanstvo. V današnjem času je za nas pomemben tudi študij in dobra formacija, da lažje odgovarjamo na potrebe mladih in sedanjega časa. Salezijanec brat naj bi bil izvedenec na svojem področju, lahko kot vzgojitelj ali učitelj ali pa kot vrtnar.
Živimo posvečeno življenje. Zaobljub v salezijanski družbi ne delamo zgolj zaradi mladih, temveč zaradi Jezusa Kristusa. Želimo hoditi za njim in v delu z mladimi potrjujemo smisel naše poklicanosti ter jim odkrivamo Jezusovo bližino v vseh okoliščinah sedanjega časa.
V soboto, 28. avgusta 2021, ob 11. uri vabljeni v svetišče Marije Pomočnice, kjer bo Vilmos izpovedal večne redovne zaobljube v salezijanski družbi.
