V korak z mladimi.

 

Spomini nekaterih, ki so ga poznali

Dragi g. Jože,

še vedno je živa zame tvoja podoba, podoba človeka z veliko začetnico. Gospod z modro-belo srajco z zavihanimi rokavi, človek tiho spremljajoč dogajanje sedeč skoraj vedno v tistem desnem kotu velikega šotora na Uskovnici, gospod s toplim pogledom, štrlečimi že belimi lasmi, vedno držeč nekaj v rokah – bodisi zvonec, kramp, kuverte za pisanje pisem, gajbico solate, brevir, kelih ali hostijo – vse to v istih rokah, držečih z isto spoštljivostjo.

Stopil si iz vrste, bil si izvrsten – gonilna sila mnogih novitet, vedno delaven in v skrbi za red.

Imel si blagoslov in bil si blagoslov za druge.

Ob sprejemanju nas mladih, si nam vedno s skrbjo in dobrodošlico stisnil dlan in nam dal vedeti, da smo učenci vsi enako. Nisi »šparal« z besedami, znal si tudi ostro povedati, kar ti ni bilo prav, a hkrati si znal začeti in končati s hvala. Znal si videti dobro v nas, spodbujati našo ustvarjalnosti in delavnost, nas premakniti v pravo smer in ustvariti vzdušje, da smo se počutili domače.

Tvoj odgovor je bil DA za mlade, DA za občestvo, DA za Uskovnico, DA za marsikaj, kar je ostalo tudi skrito, a ne Nebeškemu Očetu.

Bil si dober – hudo dober, zaradi Njega, ki si mu posvetil svoje življenje in delo.

Zato ni naključno, da si bil rojen za nebesa na enak datum kot 15 let pred teboj sedaj sv. Janez Pavel II., ki je kot ti rad hodil, molil in delal z in za mlade.

G. Jože, hvala za vse besede, ki si jih namenil tudi meni osebno, za stiske rok, duhovno podporo in velik zgled. Hvala, ker si ob vsakem slovesu dal vedeti, da se povezanost med nami ne konča, da je pomembno, da nadaljujemo z delanjem dobrega in širjenjem Uskovniškega duha.

Naj ti Gospod obilno poplača za vse dobro.

Ana Vrenko

Dragi Jože,
če ti je kdo ukradel srce, smo bili to mi, mladi. Polne avtobuse mladine si vozil na duhovne vaje v Stično in na Mirenski grad, ali pa na morje v Ankaran in na izlete. Mnoge si prvič popeljal na Triglav. Spodbujal si glasbenike in zborovsko petje, saj si vedel, da je glasba dodatna cvetlica na poti do Boga. Obkrožen si bil s skavti in celo vojsko ministrantov. Vsepovsod, kamor si stopil, si pustil sledi kot magnet za mlade. Ni nam bilo jasno, zakaj mladi potrebujejo mladinski center, ti pa si to vedel. »In glej, bilo je prav dobro.«

Pred več kot 30 leti si na Uskovnici poiskal pastirsko kočo, vpeto v pokljuško reber, in s svojimi sodelavci osnoval Uskovniške tedne. Z nahrbtnikom peš do koče in le najnujnejše za življenje sta bila prvi napor, ki smo ga mladi morali premagati. Tu si osnoval tečaje za župnijske sodelavce in spodbujal mlade, naj bomo dejavni v svojih župnijah. Uskovniški tedni so se vrstili vsako poletje ob skrbno izbranih predavateljih, izletu, maši v naravi, spokornem bogoslužju, veselih večerih, skupnem delu … Vse pa je utripalo v ritmu dnevnega urnika in zvonjenja kravjega zvonca v tvojih rokah. Spletlo se je mnogo prijateljstev. Prepričana sem, da je Uskovniška pošta tvoj izum, saj so po njej preskakovale iskre v marsikaterem srcu. Česa vse nisi imel v načrtu …
Vedno pa smo vedeli, da nas ob letu osorej čakaš. Vedno. Vedno si bil prvi, ki nas je pričakal na Uskovnici. Kar od nekod si se pojavil in vsakemu ponudil svojo široko trdno roko. Stisk je bil krepak, v očeh pa iskrena dobrodošlica. Vedno si imel besedo za vsakogar.

Tako smo se z leti Uskovničarji spet srečali v okviru Uskovniških dnevov, kamor smo prihajali večinoma že s svojimi otroki. Rekel si, da je edina razlika med nami in mladimi na Uskovniških tednih ta, da greš pri nas lahko zvečer mirno spat … Sprejel si nas in naše otroke. To je tudi tvoj podmladek.

Pogosto si nam pripovedoval, koliko težav si imel pri svojem delu, pa se je običajno vse nepričakovano dobro izšlo. Vedel si, da si bil obdan z Božjo pomočjo. V sebi si skrival očetovski pogled na mlade. Bil si duhovnik, svetovalec, psiholog, bolničar, serviser, komunalni delavec, natakar, hišnik, zidar in nadzornik … vse v eni osebi. Nas ob tebi nikoli ni bilo strah, pa naj je padala debela toča, grmela huda nevihta ali pa če smo se izgubili v pokljuških gozdovih.
Mladi smo se s teboj radi veselili in ti si nam na Uskovnici približal Boga. Bog nas je našel v puščavi, pri maši, spokornem bogoslužju, delu v skupinah, ob pomivanju posode ali v tihi noči v dvoje. Vsi smo vedeli, da se na Uskovnici dogaja uskovniški čudež. Mladi se vračajo in srečujejo Boga, že desetletja. Ogenj Boga si nam na Uskovnici vsadil v srce, ki je gorelo tudi v dolini. Pri tebi se je zbralo na stotine mladih od Radencev do Ankarana in Kopra, od Sevnice in Šentruperta do Kranja in Trstenika … Kar si sejal na Uskovnici, je vzklilo in obrodilo sadove po vsej Sloveniji.

Čeprav smo v svoji razigranosti plezali na streho koče in vrhove smrek, ti skrili zvonec, te polili z vodo ali pa te namazali z barvami, nam tega nisi zares zameril. Naredili smo ti veliko sivih las. Na vrnitvi s pohoda si vdano prenašal podtaknjen kamen v svojem nahrbtniku. In čeprav smo pri obrokih po navadi zasedli vsa prosta mesta za mizo, si si prinesel krožnik in se kot zadnji stisnil ob rob kakšne mize, hitro pojedel in že v glavi načrtoval, kaj moraš za nas še opraviti. Delal si »dobro in pustil vrabcem čivkati«. Vemo, da bi ti srce igralo, ko bi videl, kako se koča na Uskovnici obnavlja in bo kmalu sprejela mlade.
Jože, težko se poslovimo od tebe. Vemo, da si pred Božjim obličjem. Uskovniški zvonec si zapustil salezijancem in veseli smo, da se bo še naprej razlegal med pokljuškimi smrekami na Uskovnici in zvonil mladini na poti k Bogu.

Pripravljalna skupina Uskovniških dnevov za odrasle

V tistem času se je odpovedal svoji družini in kot srčen vzgojitelj skrbel za skupnosti, župnije in Uskovnico. Vsi posamezniki in pari z družinami smo mu hvaležni, bil nam je učitelj, brat, mojster, kot oče, dedek, stric… skratka, nesebično je skrbel za okolje, da smo se mladi lahko imeli fajn in družili. Vikend Uskovnice ni uredil sebično zase, temveč nesebično in zavzeto za vse nas! Veliko srce, pridne roke in pogumne besede spodbude, s katerimi je privabil pomočnike in sodelavce. Hvala vsem ki ste mu pomagali! Pri mizi npr. je stregel do zadnjega, da bi vsi imeli zadosti in se usedel kot zadnji, tudi v tem nam je bil zgled in vzor kot v marsičem drugim. Bil je velik človekoljub. Rekel je, da zaradi Jezusa, ljubezni in vere. Deloval je iskreno, prepričljivo, pošteno, bil je spoštljiv do vsakogar. To mu je dajalo voljo, moč in veselje. Ko je moral kdaj kaj resnega reči glede reda in discipline, se je naslednji dan takoj vljudno in ponižno opravičeval, če je bil premalo razumevajoč. Poučeval nas je tudi še tedaj, ko smo se družili s svojimi ženami in otroci in kot družine. Taki so pač naši skrbni dedki, stari modri in srčni očetje, ne morejo iz svoje kože ljubezni, skrbi in odgovornosti. Ni mu bilo vseeno za nas. Preveč nas je imel rad. Hvala Jože za skrb, ljubezen, tvoje zavzeto dobro srce in zvesti zgled človekoljubnosti.

Družina Smrečnik

Duhovnik Jože Vidic mi bo ostal v spominu kot človek ljubezni. Njegov pogled je povedal vse. Njegova prisotnost je dala vedeti, da je ves v Jezusu. Nekoč sem pomagala na Uskovnici v kuhinji kot pomočnica. Spomnim se, kako je g. Vidic rekel, da bo daroval sveto mašo za našo malo ekipo in bili smo v malem krogu z Jezusom med nami. Bilo je res nepozabno. G. Jože Vidic, naj vam bo Gospod bogat plačnik v nebesih. Molite za nas in naš slovenski narod.

Več misli me prevzema, ko pomislim na Jožeta. Prvi spomin nanj sega v l. 2004, ko sem bila prvič na UT. On me je prvi sprejel pred kočo, mi izrekel dobrodošlico. in to ne samo meni, vsakemu, ki je prišel tja, ga je sprejel. in to vsa leta. pa njegov slavni zvonec, kraja zvonca, “molitev”, cepci in specialci, modra srajca z zavihanimi rokavi, pogled, ki prebere vsakega. Tiha voda, ki bregove dere. Pa kramp in lopata in čiščenje WC-ja. Jutranje britje v spodnji kopalnici. Pa tiha molitev za vse mlade. Birmanci gor, birmanci dol. Zapiranje vode med “pomivanjem posode” oz. zalivanjem po koncu. Kurjenje za toplo vodo po sredinem izletu. Rum v čaj. Tuna pa marmelada. “Jože, Jože, Jože, mi smo tvoje zlate rože.” Vse za mlade. Do konca! Hvala za zgled, Jože!

Gospod Jože Vidic je prišel v našo župnijo, ko sem imela 12 let (zdaj jih imam pa 53). Prišel je na začetek tistih let, ko se pojavi več vprašanj kot je odgovorov. In številna od njih sem postavljala gospodu Jožetu v naši mladinski skupini. Enkrat kasneje mi je povedal, da je v tistih letih vsak teden prebral eno knjigo, da nam je lahko odgovoril. Hvala mu! On je tudi prvi učitelj, ki nam je odkrito spregovoril o spolnosti, o lepoti in pasteh. Najprej je sklical sestanek staršev, jim predstavil, kaj bo nam predstavil o spolnosti in oni so se strinjali. Hvala mu! Za nas je organiziral številne duhovne vikende in tedne, na katerih sem spoznala tudi številne druge pomembne učitelje: Ramovša, Jerebica, Ogorevca, Štrublja, zakonca Sečnik … in številne vrstnike, ob katerih sem se leta in leta brusila in so še vedno del mojega življenja. Hvala! Na teh duhovnih vajah sem tudi spoznala drugačne oblike molitve, petje psalmov, taizejskih spevov – milost za mojo dušo! Hvala! Dal mi je priložnost za animatorstvo. Najprej za animatorko birmanski skupini, skupini na duhovnih vajah, potem na uskovniškem tednu in potem sem enkrat že odrasla predavala na uskovniškem tednu, pa sodelovanje pri ustanavljanju mladinskega centra v Cerknici. In sem postala učiteljica, kar sem še zdaj. V poklic, v katerem uživam, sem dozorela skozi te izkušnje. Hvala! Z njim smo šli tudi v svet. Na številne nagradne izlete za sodelovanje v župniji. Ob petih zjutraj s Tabora smo odšli v Plitvice, Oglej, Benetke … In se imeli lepo. Pa na ekskurzijo v Frankfurt, kjer smo obiskali enega od mladinskih centrov, da bi vedeli, kaj to sploh je, da bi kaj podobnega naredili v Cerknici. Hvala! Iz Cerknice sem odšla, ko je blagoslovil moj zakon z možem. S sabo sem odnesla tudi njegovo duhovno doto, ki se je ne da izmeriti in še vedno plemeniti moj vsakdan. Hvala! Pravzaprav je del mene. Val njegovega dela je postal del mene in se širi naprej do moje družine in številnih mladih, ki jih srečujem v svojem poklicu. Jaz vidim v tem božje delo. G. Jože se je prepustil Božjemu klicu z vsem srcem in prinašal Boga v naša življenja, v našo skupnost. Kjer so dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi, je rekel Jezus. Hvala!

Jože, hvala za vse, kar si nas naučil; hvala za vse priložnosti, ki si nam jih dal in hvala za vse misli, ki si jih z nami delil. Za vedno boš v naših mislih in srcih. Počivaj v miru.

Gospod Jože, hvala vam! Svojega življenja brez Uskovnice si ne predstavljam, hvala da ste me z njo rešili! Želim vam mir in srečo, tam gori pri našem nebeškem Očetu!+

Vedno pozoren, vedno skrben, vedno iskren, vedno poučen, vedno pripravljen, kar koli je že bilo, zanj ni bilo ovir, ki jih nebi mogel premagati z Očetom.

Gospod Jože Vidic je imel v mojem življenju, poleg staršev, najpomembnejšo vlogo, da sem odrasla v osebo kakršna sem. Zelo je razumel najstnike in njihovo zmedeno dušo. Na naše provokacije je vedno reagiral mirno in prijazno. Nobeno neumno vprašanje ali pripomba ga niso spravili s tira. Zaradi njega danes lažje vzgajam svoja najstnika. Zaradi njega je moja vera trdnejša. Vedno se ga bom spominjala z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo. Naj mu Bog poplača vse dobro in naj počiva v miru.

Jože! Možak, ki je vedel kaj hoče in kam gre. Neverjetna volja in veselje do življenja. Za mlade je dal vse, četudi je to pomenilo, da je kdaj moral biti strog in hud. Kaj vse je premaknil na Uskovnici v Cerknici in ni obupal tudi, ko so mu metali polena pod noge državni uradniki, včasih pa tudi lastni sobratje salezijanci. Če si on ni zaslužil nebes … Kako daleč smo potem šele mi od raja… Počivaj v miru Jože; veliko si mi dal in rad te imam.

Danes še ne morem … Zdi se mi, da se spominjam trenutka za trenutkom, čeprav je od zadnjega že nekaj let. Ob zlati maši … Velik človek, kaj vse je nosil v sebi, kaj vse je vedel, pa vendar s ponižnostjo in ljubeznivostjo le opominjal. Naj počiva v miru!

Za njegov trud in predanost mu bomo mladi večno hvaležni. Uskovnica brez njega ne bo nikoli več enaka, kot je bila. Bil je in bo oče uskovniških tednov. Nepozabni spomini, za katere sem neizmerno hvaležen in me bodo v najlepšem spominu spremljali celotno življenje. Hvaležen Bogu za njega in vse kar je storil, ter da sem bil lahko del te magične zgodbe, ki se bo nadaljevala, tako kot bi si želel tudi g. Jože. Hvala za vse dobro, kar si naredil za nas in počivaj v miru.

Bil je res super župnik, mlade je znal povezati in spodbuditi za sodelovanje. V času njegovega delovanja v Cerknici, je bil “faruž” točka druženja in zbiranja mladih skorajda vsak dan, v soboto pa je zagotovil, da so vsi zbori in orkester pridno vadili, za sodelovanje na nedeljskih mašah. Bil je povsod, kjer so bili mladi 🙂

G. Jožeta sem spoznala na svoji prvi Uskovnici in takrat sem ga videla tudi zadnjič. Bil je človek, ki nas je znal mlade tam gor pogledat s takim nagajivim pogledom, ko smo kakšno ušpičili, kot da bi želel reči: “Tako je, mladi ste, zdaj lahko počnete to, še jaz bi!” Še vedno se pogosto spomnim, kako je vsako jutro, ko smo se zbrali, povedal kakšno je delo v kuhinji. Med nami mladimi je res užival. Spomnim se, da me je presenetila njegova sveta maša, ker je bila res lepa, ko jo je vodil on. Čeprav sem z njim spregovorila le malo, se ga bom vedno dobro spominjala.

Bil je edinstven človek. Vse bi dal za mladino. V Cerknici je mladini zelo pomagal, jo spodbujal in za njo “garal”, kar se pozna še zdaj. Bil je vedno nasmejan in dobre volje. Bil je dober učitelj in vzgled mladini in ostalim. Bil je zelo dobrega srca. Naj počiva v miru.

Jože Vidic, salezijanski duhovnik, ki je včeraj umrl v 82. letu starosti, je bil oče Uskovniških tednov za mlade od 15. do 30. leta. Tednov, ki že 35 let potekajo za verne, a tudi iskalce poti, smeri, brvi v življenju. Uskovnica ima neko posebno energijo. Polni baterije za življenje “v dolini”. V vseh letih so se stkala nešteta prijateljstva, številni iskalci so našli sebe, tudi po zaslugi Jožeta in sodelavcev.

Jože je bil avtoriteta, oboževal je red, urejenost, sistem, doslednost. Bil je resen, a se je znal tudi zabavati. Ali pa si je ob pravi priložnosti pustil obraz namazati, obarvati kot na zgornji fotografiji.  V srcu je bil mlad. Razumel in poznal je stiske mladih, zanje je dal vse. Imel je njihovo zaupanje, četudi ga je od njih ločilo 50, 60 let. Čutil je, kaj mladi potrebujejo, in jim to dajal. Pa če so bili to bonboni, topla beseda, objem, duhovne vaje, spoved, fizično delo, denar …

“Spomnim se, da ga je nekoč na Uskovnico klicala neka mamica, ki je potrebovala denar. Dal mi je dva tisoč tolarjev, da sem jih nesel na pošto in ji poslal. Ni si kupoval zase, razdal je, kar je imel,” se spominja uskovniški veteran Andrej Furlan, ki je Jožeta poznal več kot 20 let. Zato je prepričan: “Če on ni šel v nebesa, tudi za nas ne bo prostora.”

Učenci smo vsi enako se glasi napis, ki pozdravi zasople prišleke na uskovniški koči, ko ti odložijo nahrbtnike. Jože se ga je držal do pičice. On je počel vse: nadzora nad pripravo hrane do pospravljanja tistega, kar iz nje nastane čez nekaj ur, ko jo zaužijemo. V roke je prijel kramp in čez nekaj ur kelih, si nadel delovno obleko, nato pa mašni plašč. Z znamenitim kravjim zvoncem, ki je postal kar nekakšen njegov zaščitni znak, je oznanjal začetek in konec dejavnosti v skrbmo načrtovanem uskovniškem urniku. Pri njem ni bilo niti v-ja od vzvišenosti niti e-ja od egoizma.

Bil je neverjetno vztrajen, birokratske in druge ovire mu niso jemale poguma pri delanju za dobro skupnosti. Andrej pripoveduje: “Spomnim se, da nama nekoč ni uspelo postaviti šotorov, Uskovniški teden pa se je bližal. Jožetu sem rekel, da jih bova ja postavila danes, ker je jutri nedelja. Ampak me je nemudoma ‘sezul’: ‘Saj delamo vse za Gospoda.’” To bi bil lahko tudi moto njegovega življenja, ki ga je vešče in vestno izpolnjeval. Jože, naj vam Bog potreseno povrne za vse, kar ste nam dali!

Dragi Jože, ko pomislim na Uskovnico, najprej pomislim na vas. Na tisti uskovniški zvonec, s katerim ste zvonili. Bili ste simbol Uskovnice. Ni besed, ki bi opisale, kaj vse ste dali meni. Meni in vsakemu, ki vas je imel čast spoznati. Pustili ste veliko sled ogromni množici mladih. Vaše nesebično delo za mlade je marsikoga spodbudilo k posnemanju. Tudi mene. Ponosna sem, da sem salezijanka sotrudnica. “Za vas živim,” je rekel don Bosko. In res, vi ste živeli za mlade. Bog vas je vzel k sebi ravno ob 15. obletnici smrti papeža Janeza Pavla II. Zdaj imamo mladi še enega svetnika. Zvok uskovniškega zvonca ne bo nikoli nehal zvoniti v naših srcih. Hvala vam. Za vse, kar ste nam dali. kar ste meni dali.

Jože mi je bil vedno mala uganka – ko mi je nekaj govoril, sem ga morala res pozorno poslušati, da sem lahko razločila: ali me krega ali govori šalo. Včasih sem tudi zasrala in se zasmejala ob neprimernem trenutku, ampak Jože mi ni zameril.

Ko sem nazadnje videla gospoda Vidica me je, ne prvič in takrat bi težko rekla, da zadnjič, vprašal: “boš šla na uskovniške tedne?” “Verjetno,” sem odgovorila, šla pa nisem. Šla sem naslednje leto in še naslednje leto… Vsakokrat je bilo neprecenljivo, a vsakokrat sem se zavedala, da sem bila tam enkrat premalo. Samo enkrat. Tisto leto, ko je gospod Vidic zažarel, ko je slišal skoraj pritrdilen odgovor, tisto leto je bilo premalo. Gospod Vidic, rada bi vam povedala, kako zelo žal mi je, da tisto leto nisem prišla na duhovne vaje, pa sem prepričana, da to že dolgo veste. Vsak, ki je kdajkoli bil na uskovniških tednih, bi to razumel. Gospod Vidic, naš duhovni oče, naš voditelj, naš neomajen steber, naš občudovanja vreden vzornik, naš svetnik, naš človek. Hvala vam za vse. Počivajte v miru.

Jože Vidic je bil župnik v naši župniji. Aktiven je bil predvsem na področju mladine. Vabil nas je v mladinski zbor, orkester, k skavtom, animatorjem, ministrantom itd. Ves svoj čas je namenil nam, mladim izgubljenim ovcam in nam odpiral vrata mladinskega centra. Ta je prav zares postal naš drugi dom, gospod Jože pa nam je bil kot oče. Spomnim se, da ni bilo dneva ali dejavnosti, da bi jo Jože izpustil. Vedno nas je prišel vsaj pozdraviti in nas vprašati kako smo. Jože Vidic je odšel na Rakovnik, a čeprav me je imel le na verouku, se je vedno spomnil mojega imena, ko smo se kdaj kasneje videli. To mi je pomenilo največ na svetu. Spoznala sem dobroto njegovega srca in kako zelo smo bili tudi mi del njegovega življenja. Neizmerno sem mu hvaležna za njegovo zagnanost, veselje do mladine in ljubezni.

Prišla sem do uskovniške koče, prvič. V trenutkih zmede je izmed vse množice k meni pristopil sivolasi starec. Začudila sem se – tako toplo me je pozdravil, me spraševal od kod sem, mi govoril o uskovniški koči, saj pojma nisem imela, kaj vse je že doživela in kakšen poseben kraj je to. Šele na spoznavnem večeru, ko je pričel z zgodbo o Uskovnici, se mi je posvetilo, kdo je stari duhovnik. V tistem trenutku sem ga občudovala še bolj. In ga z vsakim pogovorom še bolj. Tudi takrat, ko je pri večerji rekel, naj se manj smejimo in kaj pojemo. Znal se je približati mladim, razumel je našo živahnost. Zahvaljujoč njemu se mi je uresničila želja o odmaknjenem bivanju v naravi z Jezusom in (novimi) prijatelji, zato so ti tedni nekaj najlepšega v mojem življenju. Hvala ti Jože! Pustil si se, da Bog deluje po tebi in nastale so izjemne reči. Naj ti Bog povrne in počivaj v miru!

Jožeta sem spoznala na Uskovnici. Že takoj me je pritegnila njegova neizmerna usmiljenost in dobrota. Malo hecno je hodil in govoril, zaradi česar je bil zelo zabaven in prava pojava. Šla sem k njemu k spovedi. Zelo dobro je poslušal in zelo dobro je razumel. Počutila sem se domače in varno in mu zaupala vse. Kasneje mi je podaril knjigo o Uskovnici, ki jo je hranil pri sebi. Večno bo v mojem spominu. Res škoda, da ga ni več med nami.

Odraščal sem v župniji Cerknica. Gospod župnik je s svojo prisotnostjo, prizadevnostjo in neutrudnim delom v same župnijske dejavnosti vključil neverjetno število mladih. Z osebnim odnosom (vedel je za rojstni dan vsakega, klical je domov, ko otroka ni bilo na zbor, ministrantski krožek..) nas je navdušil za stvar in nam nudil zgled zagnanosti za dobro. Zavedal se je, kaj mladi potrebujemo in nam to na njemu lasten način tudi ponudil. S svojim neprestanim delom nam je kljub svojim pomanjkljivostim (sploh proti koncu njegovega mandata) postavil visoka pričakovanja za njegovega naslednika. Brez njega ni bilo in ne bo niti cerkniške župnije niti Uskovnice in uskovniških tednov.

Bil je tak oče Uskovnice, zdi se mi, da je živel za Uskovnico in za mlade, ne glede na to, da nas je zvečer mnogokrat miril, ko bi se mi še pogovarjali je bil čudovit človek, predan in poln modrosti. Mislim, da bi ga lahko razglasili za zavetnika uskovniške koče. Gotovo bo bdel nad nami med uskovniškimi tedni.

Že od nekdaj sem bil zelo močan za svoja leta. Ko sem bil prvič na Uskovnici mi je bilo jasno, da sem najverjetneje močnejši od vseh tam in to mi je dalo neko notranjo bahavost (ker sem se dostikrat podzavestno primerjal z drugimi). Nekega torkovega jutra pa mi je po zajtrku Boštjan rekel, če grem lahko Jožetu Vidicu pomagat vozit šajtrgo greznice (ki se je spet zabasala), ker ga je skrbelo, da se ne bo poškodoval. Seveda sem takoj šel. Nisem bil preveč navdušen le zato, ker sem v tistem času še zelo rad videl, če so bile zraven punce, ko sem lahko pokazal svojo moč. “Pred `starim župnikom` se pa že ne bom važnal” sem si rekel. Prišel sem do Jožeta (ki je že vozil šajtrgo) in upravičeno se me je ustrašil, saj sem bil dosti večji od njega. Prijazno sem rekel, če lahko pomagam, in takoj ni popustil. Ampak, ker sem vztrajal pa sčasoma je. Prijel sem za šajtrgo in odzignil. Kri mi je butnila v glavo! Kaj tako težkega sem res malokrat vzdignil. S popolnoma rdečim obrazom sem prijazno vprašal kam moram peljati. Pokazal mi je pot v gozd. Pot je bila naravnost po hribu navzgor! Po mokri travi in po hribu navzgor! Mislil sem, da se malo norčuje. Ampak se ni. Ponos mi je veleval, da stisnem zobe in da ne pokažem tudi malo šibkosti. Jože je šel pred mano, jaz pa za njim kot vprežen vol, le da sem sopihal, kot jezen bik (ne glede na to, da nisem bil jezen, le zares sem se matral). Hkrati je bila greznica nalita do roba šajtrge, in nekajkrat bi si skoraj vso nalil v žepe, ker je bila trava mokra zaradi rose. Ko sva prišla v gmajno se je iz mene že kadilo kot iz starega »jugota«, na vrhu klanca, obraz pa sem imel bolj rdeč kot Poncij Pilat plašč. Jože je pokazal, kam naj stresem greznico in z največjim veseljem sem to naredil. Negotovo sem ga vprašal, koliko greznice je še? Ne vem ali je iz čistega usmiljenja rekel “nič več”, ali pa jo je tudi zares zmanjkalo. V občudovanju sem ga vprašal, koliko šajtrg je že peljal, in rekel je 4!!!!! Peljal je že 4!!!! “Kristus Božji” sem si rekel. Ta gotovo ni bil v vojski med 2. svetovno, drugače bi nemci izgubili še preden bi prišli do Cerknice! Ne znam si predstavljati, kako močan je moral biti v svojih »novomašnih« letih! Seveda sem si to vse le mislil. Moški kodeks zahteva, da drugemu moškemu nakloniš le malo pohvale, ko pride do fizične premoči. Upošteval sem kodeks in rekel le: »uf dobri ste!«. Od tistega dne dalje sem zelooo pazil na toaletno higieno, ter tudi druge opozarjal pri tem, ker če bi se greznica spet zabasala, sem vedel, kdo bo nasrkal. Jože, in posledično jaz. Hkrati pa sem od tistega dne naprej vedel, da še dolgo ne bom najmočnejši na Uskovnici. Vse do danes. In žal mi je, da je tako. Rade volje bi bil še nekaj časa na drugem mestu. Že zdaj grem stavit 100€, da ni šans, da bom jaz pri njegovih letih porival šajtrge po hribu niti navzdol, kaj šele navzgor, kot jih je on. »Strma in težka je pot v nebo« pravijo. Ampak po mojih izkušnjah lahko Jože v nebo hkrati vozi tudi šajtrgo. Tako da, če je šel brez nje, je pa zagotovo že gor.

Luka Novak