Življenjska pot

Jože Vidic, duhovnik in salezijanec, se je rodil spomladi 29. maja 1938 v Besnici pri Kranju. Njegova mama Rezka (Terezija) je bila doma iz Zg. Besnice. Njegov oče Jože Vidic se je priženil v Besnico k Šemnovim leta 1935. Po poroki je njegov oče dal sezidati pred hišo veliko kapelico s kipom Matere Božje. V družini se je rodilo šest fantov in eno dekle. Takole so bili po vrsti: Janezek, ki je umrl star pol leta, Janez (pok.), Jože (pok.) in Franc, Tone (pok.), Lojze (pok.), Tine in Terezija (Rezka). Trije bratje torej Janez, Jože in Franc so postali duhovniki salezijanci. Vsi so hodili ministrirat. Župnik Erzar jih je bil zelo vesel. Ko je zagorela domača cerkev so bili po krivem obtoženi, da so oni kot ministranti povzročili požar. Kakor don Bosko pri devetih, ki ima svoje znamenite sanje o prihodnosti svojega poklica, tudi Jože, star 9 let prvič zasliši v klic duhovništvo. Bilo je pri sv. maši na veliko noč, ko je v srcu začutil vprašanje, kaj če bi tudi on šel za duhovnika. In ta klic se je krepil. Njegov starejši brat Janez se je pri štirinajstih začel vpraševati, kam bi šel v semenišče. Hkrati z njim se je vpraševal tudi dve leti mlajši Jože. In ko sta to povedala očetu, se je ta spomnil na salezijance, ki jih je poznal iz Dražgoš, kamor so pred vojno hodili z Rakovnika. Odločil se je, da ju bo peljal na Rakovnik v Ljubljano. Ko so prišli na Rakovnik, je bilo že skoraj vse nacionalizirano. Sprejel jih je inšpektor Špan in jim povedal, da so v Sloveniji vsa semenišča zaprta, da pa lahko gresta na Reko, kjer je salezijansko semenišče in gimnazija. Povabil jih je v cerkev Marije Pomočnice in jim po molitvi izročil knjižico o don Bosku Junak s pristave.

Junija 1951 brat Janez odide kot kandidat k salezijancem na Reko. Jože pa je med tem časom hodil na 1. Gimnazijo Kranj, da bi dokončal še tretji in četrti letnik. Prva dva letnika je namreč že naredil v letih od 1945 do 1947. V dveh letih čakanja na semenišče je neizbrisen pečat nanj naredila podarjena knjiga Junak s pristave. Ko jo je prebral, je staršem na kratko povedal svojo odločitev, kakor je on znal: »Jaz grem za don Boskom!« Po tistem je bilo ob nedeljah okrog hiše zelo veselo. Jože je po don Boskovem zgledu zbiral sovrstnike, mama je najprej prebrala nekaj iz Svetega pisma, nato so sledile zgodbe, potem pa je je prišla na vrsto igra do večera. Oče jim je kupil žogo in to je bilo nepozabno doživetje, ki je Jožeta spremljalo celo življenje.

V juniju 1953 je šel za bratom Janezom na Reko in na tamkajšnji Klasični gimnaziji nadaljeval s petim letnikom. Naslednje leto, ko je Jože začel že noviciat (13. 8. 1954–14. 8. 1955), za njim pride še brat Franc. Po opravljenem noviciatu in prvih zaobljubah naj bi nadaljeval s študijem na Reki, vendar so jim, kot sam zapiše, 22. decembra 1955 kadeti iz mornariške gimnazije zažgali semenišče in gimnazijo. Ponoči v izrednem mrazu so se z ladjo odpeljali v Zadar, kjer pa so našli vse v ruševinah. Zelo težki časi so bili, toda počasi se je življenje uredilo. Tam je dokončal še šesti, sedmi in osmi razred Nadškofijske klasične gimnazije Zadar (1955/1956–1957/1958). Po končanem služenju vojaškega roka se je Jože preselil na Rakovnik, obnovil zaobljube za dve leti in začel z obiskovanjem Teološke fakultete v Ljubljani.

3. marca 1962 je izpovedal večne zaobljube, zatem pa prejel nižje redove in bil na praznik sv. Petra in Pavla 1965 po rokah dr. Jožeta Pogačnika posvečen v duhovnika. Na novi maši je sodelovalo preko 40 ministrantov z Rakovnika, s katerimi se je Jože ukvarjal v času bogoslovskih let. Po posvečenju ga je inšpektor Jurčak poslal za pomočnika v salezijanski noviciat v Križevce na Hrvaškem. Tam je bilo kar 50 novincev in Jože se je z njimi zelo dobro razumel in bil rad z njimi. 15. avgusta 1966, tako zapiše, ga je inšpektor Jurčak nenadno obvestil, da bo z novim letom poslan kot župnik na Škofije na Primorsko. Hvaležen je bil, da je tam našel skupino Ognjiščarjev, ki so mu darovali najnujnejše za življenje in bivanje. Škof Janez Jenko mu je podaril motor. Spoznal je trdo pastoralno zemljo, daleč od Boga. V cerkvi so bila razbita okna, notri kamenje, fantje so mu nagajali in skrili motor. Počasi je te fante pridobil, tako da se je z njimi pogovarjal jih vabil na sladoled. Proti upanju je upal in dobil odlično šolo za življenje. Bogu je bil hvaležen za sobrata g. Stritarja, pa lepo občestvo redovnikov in duhovnikov, ki so se redno srečevali in načrtovali.

Po štirih letih ga leta 1971 inšpektor Žerdin pošlje v Celovec za vzgojitelja fantov v Mohorjev dom. Naslednje leto ga zopet prestavi in pošlje za kaplana na Rakovnik k župniku Cirilu Zajcu. Hkrati je bil v prvem letu tudi voditelj bogoslovcev. Bilo je polno življenja, preko 950 veroučencev, prenavljala se je cerkev, vzpostavilo se je tudi župnišče ob cerkvi, kjer je danes glasbena šola. Pastoralnih izzivov se Jože ni bal. Od samega začetka se je udeleževal katehetskih tednov na Mirenskem gradu; 27 let zapored. V tistem času so se začele tudi duhovne vaje v Srednji vasi v Bohinju. Ljubljanske župnije so imele v najemu tudi sirarno na spodnji Uskovnici. Tudi z Rakovnika so redno hodili na počitnice poleti in pozimi. Od tam so s skupinami hodili v hribe: Viševnik, Triglav, Triglavska jezera, Komna. Ta idila je trajala do 1975, ko so po odloku takratne komunistične vlade, ki ni trpela Cerkve, morali zapustiti sirarno. Jože se ni dal in takoj stopil v akcijo.

Prehodil je okolico nad Uskovnico in v nekaj dneh našel kočo, ki je bila last družine Sodja iz Srednje vasi: travnik, senik in stan in tudi vodovod. To je bil pravi čudež, pa tudi začetek križevega pota. Začela se je obnova in priprava koče za skupine, pa ni bilo ne sredstev, ne odobravanja. Jeseni leta 1978 inšpektor Rudi Borštnik, ki nastopi svojo službo dve leti prej, Jožeta pošlje za župnika v Cerknico. Z njim je odšla tudi Uskovnica z vsemi načrti v glavi in srcu. In tu se je začela najdaljša in najlepša postaja njegovega duhovniškega in salezijanskega življenja. V 35 letih je Jože uresničil marsikatere pastoralne sanje. S sodobnim pastoralnim modelom je razgibal župnijo. Že od vsega začetka je vzgajal sodelavce v župniji. Leta 1983 je bil soudeležen pri začetkih prvega tečaja za birmance v Stični.

Z ustanovitvijo Uskovniških tednov v letu 1985 in prvim tečajem v letu 1986 mu je to še bolje uspevalo. K sodelovanju je vabil sobrate in druge sodelavce (Jože Bajzek, Ivan Florjanc, Imre Jerebic, Jože Ramovš in drugi). Oblikoval je birmanske skupine, kjer so se kalili animatorji in sodelavci. Duhovno in pastoralno življenje župnije je obogatil s pospeševanjem mnogih skupin. Župnijo je zasnoval po načelu: župnija občestvo skupin. Oblikoval je oltarno občestvo s skupino ministrantov, pevskimi zbori, ki so redno sodelovali pri sv. maši (otroški, ministrantski, mladinski in odrasli mešani zbor) in orkestrom, ki je spremljal cerkveno ljudsko petje. Pri sv. maši so sodelovali vsi in tako se je oblikovalo lepo občestvo. Pospeševal je ustanavljanje zakonskih skupinah, ki so se začele redno zbirati v župnišču vsak mesec, pa molitvene in biblične skupine. Začeli so delovati skavti, ki so se razvili v zelo močno skupino. Zaživela je skupina Karitas, pa skupina za samopomoč. Po osamosvojitvi Slovenije je s pomočjo kaplanov in sobratov salezijancev na noge postavil salezijanski mladinski center. Mladinski center zanj ni bil struktura, ampak predvsem prostor sprejemanja, stika z mladimi, vernimi ali nevernimi, prostor dejavnosti, zbiranja, aktivnosti … Tu je živel kot don Bosko za mlade. O njegovih človeških in pastoralnih držah in lastnostih bi lahko popisali cele strani, prav tako o njegovem delu. Na kratko pa je vse povzeto v trditvi, da je do zadnjega živel in deloval za svoje ovce kakor dobri pastir, vse dokler mu je zdravje dopuščalo.

V juniju 2007 je za dolgoletno požrtvovalno in nesebično delo ter pomemben prispevek in zasluge za napredek in razvoj kraja, za zavzeto delo za mlade in z mladimi ter ustanovitev Salezijanskega mladinskega centra v Cerknici, za njegovo idejno, programsko ter organizacijsko vodenje te ustanove prejel zlato taborsko priznanje Občine Cerknica. Pečata ni pustil le v župniji, pač pa tudi v občini, zato je leta 2014 prejel še naziv častni občan občine Cerknica.

V času, ko se je pomlad začela prevešati v poletje, je Jože leta in leta hodil iz Cerknice na Uskovnico urejat in pripravljat kočo za programe. Ker ni vozil sam, je vedno koga prosil za prevoz. Cela vrsta voznikov. Zjutraj gor in zvečer nazaj – v tekmi s časom, ko je bila v župnijski cerkvi oznanjena sv. maša. Tako vse do leta 2014, ko si je pri urejanju uskovniške koče poškodoval koleno. Poškodba je pomenila prelomnico. Več mesecev je bil podvržen raznim operacijam in okrevanju. Nazaj se je postavil z močno voljo in vztrajnostjo. Toda neizbežno se je bližal čas njegovega slovesa od Cerknice in od svojega dela.

Selitev na Rakovnik v avgustu 2014. To je bila zanj ena največjih preizkušenj. Prevzel je vlogo rednega spovednika v svetišču Marije Pomočnice na Rakovniku. V letu 2015 je obhajal zlato mašo v Cerknici in nato še v domači fari Zg. Besnica. Še naprej je urejal Uskovnico in sodeloval pri Uskovniških tednih in Postnih duhovnih vajah. Sodeloval je na pripravljalnih sestankih, dokler njegov organizem ni več zmogel slediti tempa mladih, njihovih idej in pobud. Toda njegova navzočnost je mlade bogatila. Konec maja v letu 2018 je šel še zadnjič na Uskovnico, potem pa se tja ni želel več vrniti. Spoznal je, da mora pustiti še to zadnje, kar mu je bilo najdragocenejše.

V avgustu istega leta se je preselil v skupnost na Trstenik, kjer se je v miru skupnosti soočil s svojo bogato življenjsko izkušnjo in živel darovanje svojega življenja z mislijo na mlade. Z dobro voljo je še obhajal svoj god na praznik sv. Jožefa in nihče ni mislil, da bo to zadnjič. 1. aprila je začutil hude bolečine, zato je bil odpeljan v bolnico na Golnik, kjer je bil podvržen testiranju za koronavirus. Po negativnem izvidu je bil 2. aprila prestavljen v bolnišnico na Jesenice, od koder naj bi ga zaradi bolj natančnih preiskav odpeljali v UKC Ljubljana. In tam na Jesenicah je, 2. aprila 2020, popoldne prestopil prag večnosti.

Tako je g. Jože Vidic, duhovnik in salezijanec, kot dolgoletni župnik in pastir mladih dopolnil svojo daritev življenja. Z njegovo smrtjo salezijanska družba doživlja veliko zmagoslavje. V nebesih ima velikega zaščitnika in varuha mladih.