V korak z mladimi.

Salezijanski misijonar zbral na tisoče dokumentov o fevdalni Japonski

Več tisoč starih zvitkov, dokumentov o preganjanju kristjanov med 17. in 19. stoletjem, ki so neprecenljivi del zgodovinsko-kulturne dediščine, je bilo obnovljenih in digitaliziranih v sodelovanju vatikanskih in japonskih institucij. Nahajajo se v vatikanski apostolski knjižnici, kamor jih je leta 1953 poslal salezijanski misijonar Mario Marega.

»Zgodovinske okoliščine so nanesle, da je največji fevdalni arhiv izven Japonske danes shranjen v tej knjižnici,« je dejal kardinal José Tolentino de Mendonça, knjižničar in arhivar svete rimske Cerkve, ob prestavitvi projekta, ki je potekal 1. marca v tiskovnem uradu Svetega sedeža.

»To so osnovni dokumenti za rekonstrukcijo zgodovine japonskega krščanstva, njihova zgodovinska vrednost pa presega te okvirje in ponuja pester portret družbe v predmoderni Japonski,« je še dodal.

Za tem pomembnim kulturnim zakladom se skrivajo napori italijanskega salezijanskega misijonarja Marege, ki je deloval na Japonskem med leti 1930 in 1974. Bil je velik poznavalec japonske kulture. V italijanščino je prevedel Kodžiki, najstarejše japonsko mitološko besedilo. V mreži osebnih poznanstev je uspel zbrati na tisoče , »zmečkanih« zvitkov. Po cesarski prepovedi krščanstva na Japonskem, leta 1612, je daimjo (fevdalec) iz Bunga (danes Usuki, v prefekturi Oita) še desetletja nadaljeval s pripravo poročil o prvih družinah, ki so se spreobrnile v krščanstvo. Ogromna količina 14.000 dokumentov poleg pričevanja o preganjanju prinaša širši prerez stanja japonskega podeželja v predmoderni dobi.

Temu lahko rečemo kulturna diplomacija: tudi tam, kjer je zgodovina povzročila rane in nasprotja, lahko gradimo razumevanje in sprejemanje, harmonijo in spoštovanje ter raziskujemo, razlagamo in vzpostavljamo spoštljiv spomin na vse in do vseh. To sporočilo je še kako aktualno v trenutnem evropskem in svetovnem položaju.
Msgr. Cesare Pasini, prefekt vatikanske apostolske knjižnice

Mario Marega je leta 1953 uspel preko nuncija na Japonskem v Vatikan poslati vso gradivo v 108 škatlah. Dokumenti so bili za zahodno knjižnico težek zalogaj za katalogizacijo, zato so ostali desetletja v depojih. Ponovno so jih našli šele marca 2011. Tedaj se je začel projekt Marega v sodelovanju z nekaterimi japonskimi akademskimi ustanovami, med njimi z Inštitutom za raziskave v humanistiki na kjotski univerzi. Začelo se je dolgotrajno inventarno in konzervatorsko delo, pri katerem so sodelovale številne ustanove.

Pri restavriranju dokumentov je bilo ključno sodelovanje strokovnjakov z Daljnega vzhoda, saj so se japonski rokopisni dokumenti drugače odzivali na obdelavo.

Simboličen pomen sodelovanja z japonskimi ustanovami je poudaril tudi msgr. Cesare Pasini, prefekt vatikanske apostolske knjižnice: »Skupno delo ob dokumentih, ki pričajo o dveh stoletjih in pol preganjanj, je gradilo skupno izkušnjo in izmenjavo znanj, ki se je v medsebojnem poznavanju in spoštovanju razširilo in poglobilo. Temu lahko rečemo kulturna diplomacija: tudi tam, kjer je zgodovina povzročila rane in nasprotja, lahko gradimo razumevanje in sprejemanje, harmonijo in spoštovanje ter raziskujemo, razlagamo in vzpostavljamo spoštljiv spomin na vse in do vseh. To sporočilo je še kako aktualno v trenutnem evropskem in svetovnem položaju.«

Celotni fond je digitaliziran in na spletu, kar bo znanstvenikom omogočilo, da bodo dokumente začeli proučevati.

Vir: AsiaNews