V katoliških deželah so 13. novembra obhajali liturgični spomin sv. Artemija Zattija, salezijanca brata, ki ga je papež Frančišek 9. oktobra 2022 na Trgu svetega Petra v Rimu razglasil za svetnika. Pierluigi Cameroni, vrhovni postulator don Boskovih salezijancev, je ob tej priložnosti predstavil pričevanja o sodelovanju novega svetnika s hčerami Marije Pomočnice v bolnišnici sv. Jožefa v argentinski Viedmi.
Odnos sv. Artemija Zattija s sestrami hčerami Marije Pomočnice je del velike in junaške zgodovine salezijanskih misijonov v Argentini, prve postaje don Boskovega apostolskega srca, in zgodovine misijona, kjer je Zatti več kot 50 let deloval v službi ubogih in bolnikov.
Na ženskem oddelku bolnišnice sv. Jožefa v Viedmi in v kuhinji so sestre hčere Marije Pomočnice delovale že od časa salezijanca Garroneja. Običajno sta bili dve. Sprva je bila stavba sester tesno povezana s stavbo salezijanskega doma, zato je bilo sodelovanje enostavno. V Zattijevem času so se sestre FMA že preselile na drugo lokacijo, vendar so nadaljevale svojo službo na ženskem oddelku, dokler bolnišnice sv. Jožefa niso preselili k sv. Izidorju na rob mesta.
Medtem ko so sestre iz očitne previdnosti služile na ženskem oddelku, je moral Zatti poskrbeti za celotno organizacijo in materialne potrebe bolnišnice. Med sestrami, ki so se pridružile, so bile s. Severina Teghille, ki je tam delovala od 1895 do 1940, ter nato s. Maria Grana in s. Maria Méndez. Sestra Severina je bila dokaj nepopustljiva, včasih celo do samega Zattija, medtem ko je slednji z ljudmi in posli ravnal dobrohotno.
Izjemna priča Zattijevega krepostnega življenja in svetosti je s. Antonieta Böhm, hči Marije Pomočnice in danes Božja služabnica, ki je bila med 1949 in 1955 ravnateljica v Viedmi in je Zattija poznala v zadnjih letih njegovega življenja. Tako o njem spregovori v svojih Memorias misioneras:
»V bolnišnici, katere vodja je bil salezijanec brat Zatti, zdaj blaženi, so delale tri sestre, ki so pripadale moji skupnosti. Bila je zelo revna bolnišnica. Po nekaj letih so jo spremenili v škofijsko palačo. Kako je gospod Zatti zaradi tega trpel! Z bolniki je moral oditi na kmetijo, ki je bila oddaljena 2 kilometra od njegove skupnosti. V šestih letih, ko sem bila ravnateljica, sem imela veliko stikov z gospodom Zattijem. Imenovali so ga oče zdravnik, saj je bil vedno oblečen v belo haljo in s kolesom. Njegovi značilnosti sta bila veselje in nasmeh. Imel je duha, kot ga je imela mati Terezija iz Kalkute, svetega spomina. Skrbel je za najrevnejše med bolnimi. Včasih so ga zdravniki poklicali na pomoč v drugi bolnišnici.
Nekoč je Zatti na trgu našel umirajočega moškega, si ga naložil na ramena in nato na kolo ter ga odpeljal v bolnišnico. Sestri je rekel: ‘Potrebujem posteljo za …’ Sestra mu je odgovorila, da ni prostora, nakar je dejal: ‘Kaj pa moja postelja?’ Šel je torej in položil umirajočega v svojo posteljo, on pa je ležal na tleh. Tisto noč mu je pomagal, da je umrl mirne smrti.
Včasih sem ga poklicala, da bi pomagal kakšni bolni, starejši sestri. Ko jih je videl, je zapel hvalnico Devici in rekel bolnici: ‘Zdaj, zdaj’. Nisem opazila, da bi ji dal kakšno zdravilo in sestra je zelo srečna vzkliknila: ‘Zdaj sem zdrava’ … In umrle so srečne.
Gospod Zatti je imel glasen in zveneč glas. Za svoje bolnike je imel vsako nedeljo pripravljeno novo hvalnico. Brat je igral in pel. Njegovi bolniki so bili v kapeli in začela se je pobožnost k Devici, on pa je pel čudovite hvalnice. Prehodila sem kaka dva kilometra, da bi ga poslušala; lepo je pel in zgovorno pričeval o salezijanski svetosti.
Imela sem srečo, da sem bila ob njem, ko so mu podelili sveta olja. Prosil je, naj bo to dejanje kar se da slovesno. Ravnatelja je prosil, naj si obleče najboljšo albo in štolo ter prižge sveče. Okoli njega so se zbrali vsi bolniki, ki so lahko stali. Opravil je tudi zadnjo katehezo in svojim bolnikom razložil zakrament bolniškega maziljenja. Dejal jim je: ‘Tolikokrat sem vam ga predlagal, zdaj sem na vrsti sam.’ Mirno je sodeloval pri bolniškem maziljenju in razlagal, kaj pomeni posamezno dejanje. Razložil je, kako se je treba pripraviti na prejem tega svetega zakramenta.
Kot mladenič si je Zatti želel postati salezijanec, vendar je bil zelo bolan: imel je bolna pljuča. Takratni direktor bolnišnice je pred smrtjo poklical Zattija in mu rekel: ‘Obljubim ti, da bom skrbel zate, ti pa obljubi, da boš prišel delat v bolnišnico.’ Tako je bilo. Zattijeva ljubezen do Marije in veselje sta bila zelo močna. Ni se pritoževal nad nikomer in ničemer. Nikoli ga nisem videla žalostnega.«
Artemij Zatti je imel nečakinjo Marijo Zatti, FMA. Nekoč, proti koncu njegovega življenja, se je v Bahía Blanci srečala s svojim stricem in mu, prepričana o njegovi svetosti, rekla: »O sveti stric, ko boš vstopil v raj, se bom skrila v enega od tvojih žepov …«. »In jaz bom storil, kot je storil orel,« je odgovoril stric Artemij. »Želva je hotela poleteti tako, da se ga je oklenila. Orel pa jo je pustil, da je padla na tla in se razbila.« In se je od srca nasmejal. Nato je resneje dodal: »V nebesa boš prišla, da, ne zaradi del svojih sorodnikov, ampak zaradi svojih lastnih.«
ANS, vir: CGFMAnet.org