Za don Boskov praznik je 74-letni Pascual Chávez Villanueva, nekdanji vrhovni predstojnik salezijanske družbe, na Inštitutu Marije Pomočnice v italijanskem Leccu predaval o vzgoji za optimizem. Tema je postala zanimivo izhodišče za pogovor, v njem pa se je dotaknil tudi drugih tem, kot so pandemija, svet mladih in kateheza.
Zakaj ja danes pomembna vzgoja za optimizem in upanje?
Pandemija nas je ujela nepripravljene. Prepričani smo namreč bili, da v času Homo Deusa, o katerem govori izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari, človek misli, da je nesmrten. Namesto tega pa smo krhkost občutili na lastni koži. Nikoli si nismo mislili, da bo ena molekula spravila na kolena celotno človeštvo. Zdravstveni krizi sledi gospodarska, z uničujočimi učinki in močnim družbenim vplivom. V tem kontekstu smo priča resignaciji, pesimizmu in obupu.
Kaj bi don Bosko storil danes, v času pandemije?
Mlajše generacije niso izkusile vojne ali lakote; navajene so se bile ukvarjati z računalniškimi virusi, za katere obstaja veliko protivirusnih programov. Zato so v šoku. Na spletu spremljam številne youtuberje in vplivneže: v času zaprtja družbe so dobesedno ostali brez besed. Zakaj? Niso bili pripravljeni na soočenje z negativnimi dogodki in jih pretvarjati v platforme za ponovni zagon, kar je storil don Bosko. Neugodne razmere (in koliko jih je v svojem življenju izkusil!) so se za don Boska izkazale za priložnost, da je od sebe dal najboljše in se odzval z odporom. To je odlična lekcija za danes.
Kakšna je razlika med splošnim optimizmom in upanjem, razumljenim v krščanskih izrazih?
Prvi je izraz človeškega občutka, truda, včasih nerealnega vseh, ki iščejo izhod iz teme. Krščansko upanje pa po drugi strani temelji na dejstvu, da v dolgi zgodovini človeštva obstaja Eden, oseba, ki je premagala smrt. Tega ni storil s tehnologijo, ni se zatekel v kloniranje, temveč je uporabil edino energijo, ki je sposobna premagati smrt: ljubezen. Dejstvo, da je Bog Oče obudil Jezusa, nam daje upanje, da nobeno zlo ni dokončno. To kristjana pelje v pogoj, da izstopi iz sebe, iz svojega lastnega jaza in živi v služenju drugim.
Vendar se mladi nahajajo v svetu, ki ga zaznamuje potrošništvo in egoizem …
Vzgoja za upanje nam omogoča, da se soočimo z izzivi pandemije, predvsem pa z najresnejšo težavo: imanentizmom. Ko smo človeka zaprli v »tukaj in zdaj«, se ne smemo čuditi, da se otroci zadovoljijo z životarjenjem, zapravljajo svoj obstoj in se upirajo sprejemanju dokončnih odločitev, temveč izbirajo reverzibilne odločitve. Živi se danes, brez dolgoročnih perspektiv. Zame je to najzahtevnejši izziv: potrebna je vzgoja za Absolutno. V nasprotnem primeru se življenje zoži le na biološki cikel brez smisla.
Veliko mladih, ki so prejeli katoliško vzgojo, zapuščajo Cerkev in ubere druge poti. Zakaj se to dogaja in kako odgovoriti na ta pojav?
Mladi zapuščajo Cerkev, ker ne razumejo več njenega jezika in obredov. Na tej poti vere je potrebno veliko sprememb. Doslej smo sledili »kronološki« poti in postopoma predlagali katehezo po starostnih skupinah. Danes ta shema ne deluje več. Preiti moramo na »kairološki« pristop, ki v središče postavi »kairós«, torej položaje in izkušnje, ki se mladih globoko dotaknejo in sprožajo vprašanja. To je razlog, zakaj imajo razne »poti« tolikšne uspehe. Konec koncev je glavni model za vzgojo v veri bolj kot kdaj prej model iz Emavsa.
V kakšnem smislu?
Jezus vidi razočarana učenca. In kaj stori? Hodi z njima. Ne graja in ne poučuje, temveč posluša. Pogosta težava vzgojiteljev je, da mladim dajemo odgovore na vprašanja, ki jih nimajo, težko pa jim zares prisluhnemo. Kje začeti? Nekdaj se je začelo pri glavi, da bi prišli do srca, zdaj pa moramo storiti nasprotno, spodbujati domišljijo. To velja tudi za vzgojo v veri. Zadnja stvar, ki si jo najstniki in mladi danes želijo, je, da jim odrežemo njihove želje in sanje. Don Bosko je bil mojster v tem, zato se mu pustimo navdihovati.
Gerolamo Fazzini, vir: Avvenire