125 dolarjev

Naj vam zaupam, zakaj.

Ob Božiču je član vrhovnega sveta, vrhovni svetovalec za misijone, praznike preživel v Ugandi, v dveh zelo pomenljivih salezijanskih navzočnostih. V eni ga je sprejela skupina otrok, rešenih z ulice, ki sedaj živijo v salezijanski hiši. Druga pa je begunsko taborišče Palabek, kamor smo salezijanci prišli pred enim letom, 31. januarja 2018, le nekaj mesecev zatem, ko so tja prišli prvi begunci. Tedaj smo se odločili, da bomo salezijanci navzoči tam in bomo živeli življenje tistih ljudi, ki jih je danes že več kot 42.000. Število pa še vedno narašča.

Ko se je v prvih dneh novega leta 2019 svetovalec za misijone Guillermo Basañes vrnil, mi je izročil dve kuverti. Eno je prišlo iz Kampale v Ugandi, točneje od vzgojnega projekta »Children and Life Mission«, drugo pa iz begunskega taborišča Palabek. Vsaka je prinašala posebno sporočilo.

Mladi iz Kampale, rešeni z ulice, so skupaj z nekaterimi redovniškimi skupnostmi organizirali nabirko za najbolj uboge, ki jih ob obiskih srečujem po svetu (kot da oni ne bi bili ubogi!). Sporočilu je bilo priloženih sto dolarjev, sad njihove darežljivosti in odrekanja.

Druga kuverta je bila podobna. Dejal sem že, da je prišla iz begunskega taborišča. Tam praktično nimajo ne denarja, ne trgovanja s hrano, obleko in drugimi stvarmi. Nekateri podjetni begunci vzrejajo piščance in ko malo zrastejo, jih menjajo za druge stvari. Tako se skušajo za silo preživljati. A želeli so pomagati najbolj ubogim, zato so se mnogi odločili, da prispevajo v skupno nabirko. Prodali so kakšnega piščanca in z drobižem, ki so ga uspeli dobiti v taborišču, napolnili kuverto. Zraven so dodali vse, kar so uspeli zbrati v nabirkah pri svetih mašah, ki so jih obhajali na odprtem pod drevesnimi kupolami (to je namreč njihova bazilika).

Poln čustev sem odprl kuverto in našel 25 dolarjev v dveh bankovcih za 100 in 200 ugandskih šilingov ter kratko sporočilo, v katerem me prosijo, naj dar prenesem tistim, ki ga najbolj potrebujejo. V pisarni sem bil sam in sem težko zadrževal solze.

To je bil tako čustven in poseben trenutek, ki ga ne morem zadržati le zase. Zato sem se odločil, da ga delim z vami v tem pismu. Nekaj podobnega sem vam že predstavil, ko sem opisal simboličen dar poročnih prstanov, namenjen ubogim v naših ustanovah.

Misli mi uhajajo k evangeljskemu odlomku, ko Jezus učencem pokaže ubogo vdovo, ki v tempeljsko zakladnico vrže vse, kar ima, dva denarja. Gospod hvali njeno velikodušnost, ker je pristna.

Na misel mi prihaja praznovanje don Boskovega godu leta 1874. Biografski spomini opisujejo »drobiž otrok, ki dokazuje njihovo dobro srce. Skupaj so spravili 200 lir, obrtniki 113, 87 lir pa študenti.« Don Bosko je izrazil svojo veliko hvaležnost, saj so mu mnogi fantje ob tej priložnosti dejali: »Nič drugega ne morem darovati, zato vam darujem svoje srce.«

Prav to se odraža v teh dveh darovih, v teh 125 dolarjih, najdragocenejših, kar sem jih kdaj videl v svojem življenju.

Ne morem, da ne bi mislil na človeško srce. Toliko je lepe človečnosti v srcih ljudi. Na žalost se zdi, da svet premore le slabe novice in se na nas zgrinjajo grožnje, pred katerimi se moramo braniti. A ni tako. Novice, ki prihajajo do nas, so pogosto načrt političnih, ekonomskih in ideoloških interesov. Človeško srce pa je veliko več od tega.

Nočem, da pozabimo na vse dobro, ki se ves čas dogaja po svetu, za katerega nihče ne ve.

Salezijance in vse člane salezijanske družine po svetu vabim, da oznanjamo dobro, ne samo to, kar počnemo mi, tevmeč vsako dobro, ki ga storijo tolike osebe, skupine in ustanove.

Dobroto moramo narediti vidno, saj se slabo in egoizem šopirita z vsemi mogočimi sredstvi in zaradi interesov nekoga.

Begunskega taborišča Palabek še nisem obiskal. Niti ne vem, če ga bom osebno kdaj videl, toda po svojih bratih salezijancih jim bom prenesel zahvalo in jim zagotovil, da jih ne bomo pozabili, saj so za nas pomembni. Njihovo trpljenje delimo skozi naše oči in dušo.

To preposto sporočilo vam posredujem tudi zato, ker sta me kuverti prepričali, da pozdravi in prijazne besede niso dovolj, da bi lahko spremenili nepravičnost, izkoriščanje in zazanamovanje, temveč od nas vseh, dragi prijatelji, ne zahtevajo pasivne in prilagodljive drže, temveč jasen in kritičen pristop do tega, kar bi nam »drugi« radi vcepili v našo miselnost, nemalokrat tudi z argumenti strahu.

V tem pogledu je bil naš ljubljeni don Bosko vedno jasen, pameten in močan v svojih pogledih ter se ni nikoli spogledoval s tem, kar ni imelo za končni cilj dobro za njegove fante in družine (če so jih imeli).

Z iskreno hvaležnostjo pozdravljam vse prebivalce, družine in mlade v Palabeku in Kampali. Prepričan sem, da bo njihovo sporočilo in dar močno preseglo njihov dober namen. Obljubljam, da 125 dolarjev ne bo pustilo neizbrisno sled le v mojem srcu. Ko jih bom izročil najbolj potrebim, bodo vedeli, da je njihova vrednost neizmerljiva, saj prihajajo iz prav posebnega kraja in so bili darovani z neizmerno dobroto in velikodušnostjo.

Lepo vas pozdravljam in vam želim milosti in blagoslova.

Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik